Pred referendumom o evtanaziji Alešu Primcu očitajo zavajanje: »Če bi bil moj sin ...«

Pred zakonodajnim referendumom o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki bo v nedeljo, 23. novembra, so se v središču Ljubljane zbrali predstavniki koalicijskih strank, da bi predstavili začetek aktivnosti v sklopu referendumske kampanje Moje življenje, moja pravica v podporo omenjenemu zakonu. 

Najprej so seveda spomnili, da gre za nepotrebni referendum, saj smo Slovenke in Slovenci o tej isti temi že odločali in tudi odločili na posvetovalnem referendumu pred nekaj leti. Takrat je večina tistih, ki je oddala svoj glas, zakon podprla. 

»O tem vprašanju so volivke in volivci že odločali, zdaj pa se poskuša to odločitev negirati. Takšno ponavljanje referendumskih postopkov ne spodbuja demokracije, ampak jo spodkopava, saj je tokratni referendum obramba večine, ki podpira pomoč pri prostovoljnem končanju življenja,« je bila jasna poslanka iz vrst Socialnih demokratov Mojca Šetinc Pašek, ki je dodala, da pri referendumu v nobenem primeru ne gre za vprašanje pomoči pri samomoru, prezgodnjem končanju življenja in podobnem, ampak »gre za vprašanje človekovih pravic in osebne svobode«. »V Sloveniji o življenju ne smejo odločati ideologije, temveč lahko odloča samo človek sam,« je pribila Šetinc Paškova.

Vse, ki ne vedo natančno, kaj naj bi novi zakon prinesel, tudi zaradi mnogih napačnih informacij, ki se širijo po spletu, v medijih in prek drugih kanalov, bodo po Sloveniji postavljene stojnice, na katerih bodo tisti, ki se zavzemajo za sprejetje zakona, informirali ljudi, o čem sploh pri zakonu gre.

»Širijo se namreč laži, oglaša se tudi veliko visokih cerkvenih predstavnikov, ki čustveno izsiljujejo verne ljudi v Sloveniji, kar je nedopustno, s tem namreč posegajo v prostor, ki ni predviden za oglašanje verskih veljakov. Prav je, da povabimo ljudi na referendum, ni pa prav, da jim vsiljujemo svojo voljo,« je dejala poslanka iz vrst stranke Gibanje Svoboda Tereza Novak.

In omenjenim cerkvenim predstavnikom sporočila še: »Veliko govorijo o trpljenju in sočutju, sami pa ne zmorejo toliko sočutja, da bi ljudem dovolili, da se sami odločijo glede na svoje izkušnje in svoje prepričanje.«

Pred kamere je stopil tudi Andrej Pleterski iz Združenja Srebrna nit, kjer med drugim zagovarjajo pravice starejših, ter tudi sam okrcal pobudnike zakonodajnega referenduma, ki da med ljudmi širijo ogromno napačnih informacij, ki jih bodo pred referendumom tisti, ki Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja podpirajo, poskušali pojasniti.

Tako je denimo Pleterski dejal, da ne moremo vleči vzporednic med zakonom, ki bi veljal v Sloveniji, in tistimi, ki veljajo denimo v Kanadi, Belgiji in na Nizozemskem, saj imajo vse te države različne zakone, kaj je dovoljeno in kaj ne, in v Sloveniji bi se držali slovenskega, ki je po njegovih besedah še najbolj podoben avstrijskemu.

»Primerjava s končanjem življenja v drugih državah je kot primerjanje hrušk in jabolk. Naš zakon nima evtanazije kot Kanada, Belgija, Nizozemska in nikoli nihče ni omenjal evtanazije, kot želijo ljudi prepričati nekateri,« je dejal Andrej Pleterski in za lažne označil tudi informacije, da bi lahko pod novim zakonom zdravstveni delavci ustregli tistemu, ki bi si želel pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pa to pred njegovimi svojci, ki se morda s takšno odločitvijo ne bi strinjali, zamolčali. 

»Edino v primeru, da bi bil moj sin Aleš Primc, bi zdravstvenim delavcem prepovedal, da mu kar koli povejo,« je pribil in spomnil na primer Vesne Prijatelj, ki si je srčno želela, da bi življenje končala pod svojimi pogoji, v objemu svojega ljubega moža, pa ji sistem tega ni dovolil. 

»Proti njeni volji so jo ohranjali pri življenju in jo celo zaprli na psihiatrijo, kjer so ugotovili, da je prisebna in sposobna odločanja, zato so jo vrnili na onkologijo, kjer so njeno agonijo in bolečine umetno podaljševali še devet dni. In na koncu ni umrla, kot si je želela, ampak sama, med tujci,« je žalostno zgodbo obudil Andrej Pleterski.