Prekmurski mojster na podstrešju skrbno čuval tisoče vojaških fotografij

Alojz Šbüll ml. iz Sotine na Goričkem je pred dnevi, ko je v roke prijel časopis Delo, najprej prebral rubriko Iskrica, nato se je lotil celotnega osrednjega slovenskega časopisa – brati začne na zadnji strani. »Teme o glasbi, filmu in družabnem življenju ter o kakem človeku ali dogodku iz zgodovine so mi najbolj všeč. Še posebej v tej poplavi slabih novic iz vsega sveta,« pravi 86-letnik.

Rojen je bil v vihravem času, bilo je drugo leto druge svetovne vojne. Na življenjski poti je med drugim v šestdesetih in sedemdesetih letih izkusil, kaj pomeni biti zdomec v Nemčiji. Po vrnitvi domov sta s soprogo Marijo – decembra lani je minilo 61 let, odkar sta si obljubila večno zvestobo – v osemdesetih letih v Sotini odprla gostinski objekt. In to zato, kot pravi Šbüll ml., »ker sva na Bavarskem bivala nad gostilno, Marija pa je bila tako ali tako po poklicu natakarica. En dan sem jo tja peljal na kosilo in ji rekel, da bova midva doma imela tako gostilno.« V mladosti se je izučil za mlinarja, to delo je nato opravljal v tujini, kuharske obrti pa se je povsem naključno priučil med služenjem vojaščine v enoti rečne flotilje v Novem Sadu.

Ideja je torej dozorela v Gostilno Šbüll, ki je štiri desetletja slovela po prijetni družbi in slastni hrani, uradno pa jo je vodil sin Štefan. Mize so se dnevno šibile pod domačimi dobrotami, sodobnimi obroki in picami iz krušne peči. Gostje so k njim zahajali od blizu in daleč. Avstrijci, meja s severno sosedo je le streljaj stran, so bili redni gostje. Šbüll ml. je danes v več kot zasluženem pokoju, v katerem pa ne gre brez časopisa. »Ker me daje križ in težje v istem položaju sedim dalj časa, sem reševanje vaših križank malo porinil na stran. Ampak vem in sem prepričan, da jih bom kmalu spet vzel v roke.« Časopis Delo je torej reden sopotnik v njegovem življenju. Oče, prav tako Alojz, pa je bil tisti, ki je »kriv«, da so se leta 1945 doma naročili na Slovenskega poročevalca, enega od dveh predhodnikov Dela.

Kratek skok v zaprašene arhive: Časopis Delo je nastal leta 1959 z združitvijo dveh slovenskih časnikov, Slovenskega poročevalca (izhajal je od leta 1938) in Ljudske pravice (ustanovljene po drugi svetovni vojni, leta 1945). Prva številka Dela je izšla 1. maja 1959 v Ljubljani.

Ime naročnika je vse od prvega naročenega izvoda ostalo isto – Alojz Šbüll. »Oče je rad rekel, da je aktivni bralec. Pogosto je namreč poslal kakšna vprašanja na uredništvo ali napisal kak sestavek. Če se prav spomnim, so ga dvakrat vaši novinarji celo obiskali na domu. Eno leto pa smo časopis prejemali brezplačno, bili smo namreč izžrebani v neki nagradni igri,« se spominja Alojz Šbüll ml. Njegov oče je bil v domačem okolju in tudi širše priznan fotograf, to je postal povsem slučajno. »Odšel je namreč s trebuhom za kruhom v Francijo in tam delal pri cestnem podjetju. Opazil pa je, da se v Franciji ogromno fotografira, in to vse: ljudi, naravo, zgradbe, ceste, mostove … Dobil je idejo, da bi se s tem lahko tudi sam ukvarjal. Pridno je varčeval, si kupil vso potrebno fotografsko opremo in se vrnil v domovino.«

Mark Krenn, publicist in raziskovalec prekmurske fotografske dediščine, pravi, da je bil Alojz Šbüll st. pravzaprav eden od najpomembnejših prekmurskih poklicnih fotografov 20. stoletja. Domačini so ga poznali tudi pod vzdevkom Brezar ali kar Foto. Obsežna in tehnično izjemna fotografska produkcija ga postavlja ob bok takratnim slovenskim poklicnim podeželskim fotografom, je prepričan Krenn. »Za fotografijo je vedno uporabljal izraz kejp iz besede kejpanje – fotografiranje. Ko so se izdelane fotografije posušile, jih je dal v ovojnico z imenom stranke in pripisano ceno. Po navadi jih je strankam dostavil sam na dogovorjeno mesto. Večinoma je bil to trg pred cerkvijo ob nedeljski maši.«

Šbüll ml. doda, da se je njegov oče vedno držal dogovorjenega roka. »Kraja in časa stoodstotno.« Največ zaslužka je bilo s posnetki porok. Pari so se za fotografiranje naročali že mesece prej. Največ porok je bilo tedaj ob sobotah in nedeljah v pustnem času. Naročali so ga še na krste in druga pomembna slavja, domača kmečka opravila in običaje, kot so koline in žetev. Prav tako na pogrebe. »Med letoma 1936 in 1938 je v glavnem od prihodkov poklicne fotografije zgradil stanovanjski objekt, ki je imel tudi zastekljen fotografski atelje in je bil edini take vrste v tem obdobju v Prekmurju, ter temnico v enem delu zgradbe.«

Šbüll st. je vsak posnetek s komercialnim namenom repliciral vsaj sedem- do osemkrat. Šest fotografij je po Krennovih besedah dobila stranka, eno ali dve je shranil fotograf. Po navadi je bila to prva kopija, na kateri je določil čas osvetlitve negativa. Kopiral je z dnevno svetlobo. Steklene negative ter omenjene kopije – teh je nekaj deset tisoč – je imel shranjene na podstrešju domačije vse do rušenja hiše leta 1991.

»Kot poklicni fotograf je pokrival najširši motivni diapazon poklicne fotografije – vse od portretne fotografije do bizarnih ali naročenih posnetkov osamljenih domačij, ki so ždele nekje v goričkem zakotju,« našteva Krenn. V drugi svetovni vojni je naredil okoli 350 posnetkov pripadnikov vojske Kraljevine Jugoslavije, nemških in madžarskih vojaških enot ter vojakov Rdeče armade in partizanske vojske, ki so bili nastanjeni na območju današnjega Prekmurja.

Zapuščina Alojza Šbülla st. se od druge poklicne fotografske produkcije v Prekmurju izrazito razlikuje prav po velikem številu ohranjenih posnetkov vojaštva, orožništva in finančne straže v Kraljevini Jugoslaviji do leta 1941 ter posnetkov vojaške strukture zasedbenih enot v obdobju 1941–1945, po aprilu 1945 pa fotografij ruskih vojakov in partizanske vojske, poudarja Krenn. »Za nobenim drugim prekmurskim poklicnim fotografom ni ostalo toliko po številu in posnetkih različnih vojaških fotografij iz tega obdobja, posnetih v naših krajih. Eden od vzrokov je že prej omenjeno skrbno shranjevanje kopij in negativov.«

Alojz Šbüll ml. se spomni, da so bili ruski vojaki najbolj neučakane stranke. Marsikdaj so kar sredi tehničnih postopkov pri razvijanju posnetkov vstopali v temnico in spraševali fotografa, ali je že končal. In potem je sledil njegov zelo znani odgovor: »Krucifiks, dajte me mer, če ščete meti kejpe!« Družina Šbüll je bila in je še danes med domačini bolj znana po krilatici Pri fotoni, zatrdi sogovornik. »Tisti, ki so se hodili fotografirat, so rekli, da idejo k fotoni. Sčasoma se je to ime prijelo in drži še danes, na kar sem ponosen – tako jaz kot moji domači.« Alojz Šbüll st. je fotografiral vse do svojega 92. leta, ko je zadnjič sodeloval na enem od kolesarskih maratonov. S kolesom in opremo je tako ali tako prekolesaril skoraj celotno Goričko, ko so ga naročali za fotografiranje. Umrl je leta 1996, tri tedne pred svojim 96. rojstnim dnem.