
Galerija

»Jutri je valentinovo,« reče Ofelija v Shakespearjevem Hamletu. Jaz rečem, še en skomercializiran praznik, ampak v takem svetu pač živimo. Saj smo kupili tudi Božička v rdečih cunjicah z belo obrobo, narisala ga je kokakola – in tudi valentinovo je obarvano rdeče, srčno rdeče. Pa saj praznikoma konec koncev nič ne manjka, če so le njuni uporabniki iskreni. Otroci in zaljubljenci načelno so (sploh pa najbolj fantastična kombinacija, zaljubljeni šolarji), sfižijo se šele pozneje, ko popustijo otroštvo in najbolj ognjevita čustva.
Za najmlajše je februar sploh hudo prazničen. Najprej so fasali Prešerna. Imeli so šole prost dan, ampak samo zato, da so se lahko dudlali Vrbo ali Pevca. Zdaj lahko še pošljejo voščilnico sošolki, ki se ji iz oči v oči ne upajo izpovedati naklonjenosti, in začnejo mamam razlagati, kaj bi bili za pustno šemo, maškaro, fašenka. Hvalabogu, zabavali se bodo, malo zajebavali, pa nabirali po bajtah krofe, bombone in drobiž.
Njihovi starši imamo tudi praznični februar. Naš največji praznik je Ustoličenje nove vlade. Ni sicer dela prost dan, kje pa, tega niti ne bi hoteli, saj smo nenadoma prekipevajoči od volje do šihta (kdor ga še ima) in vere v boljši jutri, zdaj smo spet eno, graditi moramo na skupnih temeljih, vsi smo v istem čolnu, kdor ne Švica, ni Sloven'c (tudi naša zajamčena plača bo kot švicarska, dobre tri jurje evrov).
In, mimogrede, v Ustoličenju nove vlade so združeni vsi februarski prazniki. Prešeren s svojo Zdravljico, državljani smo vladi vzradoščeni dvignili kupico, pa romantično valentinovo, Vladi bomo spisali ognjevita pisma o svoji predanosti, za njeno ljubav bomo naredili preprosto vse, samo naj nam jo milo vrača, in pust. Naj vladina maškarada traja celo leto in nato še tri, njeni nositelji naj nikar ne snemajo mask, kakor se nas iz izkušenj boji večina (izjema je Virant, ki je to naredil takoj, ko je videl, da bo lahko mešal drek).
Ne bi si spet radi recitirali: Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta ...