Prestrašeni stanovalci Ferantovih blokov imajo dovolj: stvari bi vzeli v svoje roke in postavili ograjo

V središču Ljubljane se že dlje časa ponavljajo vsakodnevni prizor, ki vznemirjajo prebivalce. Gre za odvržene igle, zadrževanje uporabnikov drog in občutek, da se problem le seli z enega konca mesta na drugega. Opozorila so prihajala iz okolice Metelkove in Kotnikove, izpod mostov in z bregov Ljubljanice, pa tudi iz Kongresnega trga in okolice Križank. Zdaj se razprava seli še v enega najbolj znanih ljubljanskih stanovanjskih kompleksov – Ferantov vrt. Gre za naselje, ki ga je arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval na območju nekdanjega rimskega foruma. Ne gre torej le za še eno dvorišče med bloki, temveč za pomemben del ljubljanske arhitekturne dediščine.

Po opozorilih meščanov se v Ljubljani problematika z odvrženimi iglami in zadrževanjem uporabnikov drog pojavlja na več lokacijah. Nekateri opažajo, da se v času večjega obiska mesta, denimo decembra ali poleti, ko je v Ljubljani več turistov, ti prizori za nekaj časa umaknejo. A nato se znova vrnejo.

FOTO: Janez Petkovšek

V reviji za arhitekturo Outsider je na težavo pri Ferantovem vrtu opozoril umetnostni zgodovinar, predavatelj in kolumnist dr. Franci Lazarini z Univerze v Mariboru in ZRC SAZU, ki se pretežno ukvarja z zgodovino arhitekture. V kolumni je zapisal: »Nedavno pa se je v soseski pojavil problem narkomanov, ki se v nočnih urah zatekajo na območje dvorišča in garaž, stanovalci in mimoidoči pa zjutraj videvajo igle, kar vsekakor zbuja nelagodje. Ne gre le za problem Feranta, s podobnimi težavami se srečujejo tudi drugod po mestnem središču. Z zadevo se ukvarja policija, a stvari se premikajo počasi. Prestrašena skupina stanovalcev se je odločila zadevo vzeti v svoje roke. 'Zavzemamo se za ograditev dvorišča,' mi je pred dnevi dejala razburjena stanovalka,« je zapisal.

Del stanovalcev naj bi, kot kaže, zato začel razmišljati o skrajnem ukrepu – ograditvi dvorišča. Bi ograja rešila težavo ali uničila idejo prostora? Lazarini razume stisko stanovalcev, a zamisli o ograji ne sprejema. »Čeprav razumem vzgibe, ki so pobudnike pripeljali do te odločitve, pa vseeno ne morem sprejeti absurdne zamisli o postavitvi ograje.« Po njegovem bi takšna 'rešitev' izgubila samo bistvo Ferantovega vrta, saj ta prostor namreč ni bil zasnovan kot zaprto dvorišče, temveč kot preplet javnega in zasebnega.

FOTO: Joze Suhadolnik, Delo

»Pogosto občudujem, kako genialno je arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval notranji, dvoriščni del kompleksa. Ne le, da je s širino ohranil spomin na forum antične Emone, ustvaril je prostor, ki je hkrati javen, saj služi kot komunikacija med Slovensko cesto in Igriško ulico (in tamkajšnjimi gostinskimi lokali), po drugi strani pa zaradi odsotnosti prometa (garaže so umaknjene na nižji nivo) tudi zaseben, namenjen srečevanju stanovalcev, dvorišče pa na njegovem robu dodatno bogatijo objekti storitvenih dejavnosti. T. i. atrij več kot pol stoletja po dozidavi zadnjega bloka še vedno živi. Druženja otrok bi sicer lahko bilo več, a časi so se pač spremenili. Še vedno upamo, da se bo kultura zaslonov sčasoma končala in bo tudi pri mlajših spet postalo aktualno družabno življenje,« piše v kolumni.

Dvorišče, obdano z ograjo, bi po njegovih besedah lahko začelo spominjati na zapor ali vojašnico. »Mesto bo ostalo brez še ene javne površine, stanovalci pa brez prostora srečevanja, katerega kakovost je ravno v prehodnosti. Kdo se bo še hotel družiti na z ograjo obdanem dvorišču, ki bo spominjalo na zapor ali v najboljšem primeru vojašnico?,« je zapisal.

Še ostrejši pa je pri vprašanju arhitekturne dediščine. Ograja bi po njegovem izničila Ravnikarjevo avtorsko zasnovo. In kar je ključno: težave najverjetneje sploh ne bi rešila. »Vse skupaj se bo le preselilo na zunanjo stran ograj,« je zapisal.

 FOTO: Janez Petkovšek

Ferantov vrt kot dragocen del Ljubljane

Lazarini Ferantov vrt opisuje kot izjemen primer slovenske povojne arhitekture in po njegovem je Ravnikarju uspelo nekaj redkega, da je ustvaril sosesko, prilagojeno mestnemu središču, ki hkrati ohranja spomin na antično Emono in omogoča vsakdanje srečevanje ljudi. Prav zato Lazarini opozarja, da se takšnih prostorov ne bi smelo zapirati prehitro. »Javni prostor prehitro postane zaseben,« piše in ob tem spomni na primer nekdanjega trga pred Halo A Gospodarskega razstavišča, ki ga je Bežigrad z ograjo izgubil. »Le malokdo še ve, da je bil pred Halo A Gospodarskega razstavišča prvotno trg, imenovan Trg 7. kongresa ZKJ. Ko so v začetku osemdesetih let postavili ograjo, da bi lažje nadzorovali obisk sejemskega prostora, je Bežigrad relativno hitro izgubil svoj edini trg. Ljudje se pač navadimo na spremembe, tako dobre kot slabe,« piše in opozori, da so »eden od doprinosov stanovanjskih sosesk ravno skupne površine. Zato jih ne ograjujmo!«