Pretresljiva izpoved mariborske zdravnice po vrnitvi iz Ukrajine: »Nate pade bomba, si zategneš povoj in čakaš 20 dni v blatu«

Medtem ko večina vojno spremlja prek televizijskih zaslonov, jo je 30-letna Specializantka urgentne medicine iz UKC Maribor Laura Petek doživela iz neposredne bližine. Po prihodu domov je delila pretresljive izkušnje z večtedenskega prostovoljnega dela na podzemni stabilizacijski točki tik ob fronti v Ukrajini. V pogovoru za Zdravniško zbornico Slovenije je opisala razmere na območju, ki ga vojaki imenujejo kar »cona smrti«. »Nate pade bomba, si zategneš povoj, da ne izkrvaviš, nato pa s hudimi ranami v bolečinah 20 dni ležiš v mokri zemlji in čakaš na pomoč. Ti ljudje gredo skozi resnične grozote. To, kar smo tam kot zdravniki doživeli mi, je v primerjavi z njihovim trpljenjem mala malica,« je dejala. Posebej težko ji ni bilo le delo na fronti, temveč tudi pogovori z domačimi. »Težje kot biti na fronti je poklicati domov in staršem povedati, da okoli tebe ves čas padajo bombe in se nate trosi zemlja.«

Dnevi pod zemljo, le nekaj kilometrov od fronte

Laura Petek je delovala na podzemni stabilizacijski točki približno deset kilometrov od fronte, v manjšem mestecu Nikolajevka, med Doneckom in Zaporižjem. Gre za prvo zdravstveno postajo, kamor pripeljejo najhuje ranjene vojake, preden jih lahko prepeljejo naprej. Razmere so bile izjemno težke. Z ekipo so delali dan in noč, nekateri zdravstveni delavci pa so pod zemljo preživeli več mesecev, ne da bi sploh videli dnevno svetlobo. Pokazala je tudi prostore, v katerih živijo in delajo – skromna zaklonišča globoko pod zemljo, kjer nenehno odmevajo eksplozije. »Po osmih, devetih dneh dela, polnih krvi, umazanije in znoja, je bila odločitev težka – se na hitro obrisati z robčki ali iti pod tuš tja, kjer lahko nate pade bomba.«

Operacijska soba, v kateri je svoje prostovoljno delo opravljala Laura Petek. FOTO: Zaslonski posnetek

Ranjenih je več kot postelj

Kot pravi, je bila iz Iraka vajena predvsem strelnih poškodb, v Ukrajini pa prevladujejo povsem drugačne rane. Eksplozije povzročajo obsežne poškodbe, številni vojaki prihajajo z amputiranimi ali odtrganimi okončinami, veliko je tudi hudih šrapnelnih poškodb. »Ogromno je šrapnelnih poškodb, kjer pridejo ljudje dobesedno prerešetani z železnimi tujki,« je opisala. Dodala je, da je bilo amputacij zelo veliko, številni ranjeni pa zaradi nenehnih napadov ostanejo na bojišču več dni, preden jih sploh uspejo rešiti.

Zaradi stalnih napadov z brezpilotnimi letalniki je tudi evakuacija poškodovancev izjemno nevarna. »V spominu mi ostajajo močni stiski rok poškodovancev in kakšna beseda hvala, a večina je preveč ranjenih, da bi lahko govorili.« Včasih je bilo poškodovanih več ljudi, kot so jih sploh lahko sprejeli. »Ranjenih je bilo tudi več, kot je bilo postelj,« je opisala.

Dela ni bilo konec

Naporni dnevi so se zlivali drug v drugega. »En dan, dva dni, trije dnevi … pa se še kar ni šlo spat in se je še kar delalo,« je povedala. Ob tem dodaja, da med zdravstvenimi ekipami trenutno vlada bojazen, da bi se razmere na bojišču lahko še poslabšale.

Za prostovoljno misijo je porabila del lanskega in večino letošnjega letnega dopusta ter še nekaj nadur. Že od nekdaj si je želela postati urgentna zdravnica, ki lahko pomaga tudi tam, kjer ni operacijskih dvoran, dragih naprav ali celo elektrike.

Življenja rešujejo globoko pod zemljo in nekateri dolgo ne vidijo dnevne svetlobe. FOTO: Zaslonski posnetek

Domov se je vrnila, misli pa so ostale na fronti

Čeprav se je vrnila v varno okolje, pravi, da je prilagajanje na vsakdanje življenje težje, kot je pričakovala. »Občutek, ko se sprehajam po Mariboru in vidim otroke, ki v parku za zabavo spuščajo drone, ali ko zaslišim pok avtomobila in se za trenutek ustrašim, je poseben. Potem pogledam ptice na nebu in se zavem, da je naše nebo varno, njihovo pa ni. To mi je zdaj najtežje.«

Čeprav je letos dopolnila šele 30 let, je kot prostovoljka že pomagala v Ugandi, Indiji, Iraku in Libanonu. Pred odhodom v Ukrajino je mislila, da bo to njena edina misija na tamkajšnji fronti, danes pa razmišlja drugače. »Ko sem se odpravila v Ukrajino, sem mislila, da grem enkrat, da opravim svojo dolžnost pomagati ljudem, a danes vem, da se bom še vrnila. Težko je bilo biti tam, a me je presenetilo, da mi je zdaj skoraj težje biti tukaj na varnem, medtem ko so ljudje, s katerimi sem delala, ostali tam.«

Na vprašanje, ali se bo res vrnila, je odgovorila tudi z nekaj humorja: »Če starši ne poslušajo, potem ja.« Nato pa resneje dodala, da težko pusti ljudi same. »Vrnila bi se zaradi ljudi, ki tam čakajo, da ne bi bili več sami.«

Celoten pogovor z Lauro Petek je objavila Zdravniška zbornica Slovenije in si ga lahko ogledate v celoti.