Muzej hidroelektrarne Fala je zaradi omejitev pri spopadanju z novim koronavirusom že dobrega pol leta zaprt za oglede. Dovoljeno pa se je po kot avtocesta široki zunanji ploščadi elektrarne sprehoditi do nasprotnega brega Drave in nazaj. Kar je prav tako zanimiva izkušnja, saj je tudi na zunanjščini mogočnega objekta kaj videti!
Na primer spotoma tu in tam pogledati skozi velika okna v notranjost elektrarne, v prostrano dvorano s turbinami in drugimi napravami. Ali se nekoliko nagniti čez ograjo in se zagledati v zamolklo klokotajočo kalno Dravo, iz katere z orjaškimi kleščami sproti lovijo naplavljen les. Kak večji hlod, če bi zašel v vijak turbine, bi lahko povzročil precej težav.
Hidroelektrarna med gradnjo Foto: arhiv HE Fala
Spoštovanje vzbudijo razsežnosti in, kot je videti na vsakem koraku, skrbno vzdrževanje objekta. Letnice na različnih napravah pričajo, da imajo za seboj več desetletij delovne dobe. Nekateri, kot na primer orjaški žerjav na tirnicah z nosilnostjo skoraj 33 ton, izdelan leta 1958 v mariborski Metalni, so še vedno v rabi. Z vrtenjem koles na hiški podobni krmilni napravi avstrijske izdelave pa so upravljali odpiranje in zapiranje turbinskih zapornic vse od konca prve svetovne vojne do leta 1996, torej – kljub vsemu tehnološkemu napredku – celih 78 let!
Prav ta trajnost, ki so jo z občasnimi posodobitvami podaljševali v naš čas, je najbolj osupljiva. Elektrarno, prvo na ozemlju današnje Slovenije, so namreč začeli graditi davnega leta 1913, že v maju pet let pozneje pa je iz njenih sprva treh in nato petih agregatov začela prihajati energija, predvidena za oskrbovanje industrije na Štajerskem, posebno v Gradcu. Po razpadu Avstro-Ogrske so se načrti seveda spremenili in poglavitni odjemalec elektrike je postal Maribor, ki se je v naslednjih letih pospešeno industrializiral. Del elektrike se porabili tudi drugod v Dravski banovini in na Hrvaškem.
Tako rekoč brez posadke proizvede blizu 260 GWh električne energije na leto.
Leta 1936, navaja zgodovinski pregled, je proizvodnja električne energije v hidroelektrarni Fala, potem ko so dodali še dva agregata, pomenila kar petino vse proizvedene elektrike v takratni državi!
Fala je najstarejša elektrarna na vsej Dravi in obenem prvakinja med velikimi, ne le lokalnim potrebam namenjenimi še delujočimi hidroelektrarnami. In pri tem tudi ni zgolj imeniten spomenik tehnične dediščine, saj se po več prenovah in zamenjavah starih agregatov z novejšimi uvršča tudi med najsodobnejše hidroenergetske objekte v državi. Tako rekoč brez posadke proizvede blizu 260 GWh električne energije na leto. Kar pomeni, kot so izračunali, da je že do svoje stoletnice pred dvema letoma poslala v električno omrežje kar 19.400 GWh. Za lažjo predstavo je to toliko električne energije, kolikor je danes v Sloveniji zadošča za porabo v poldrugem letu.
Prvo elektrarno na ozemlju današnje Slovenije so začeli graditi leta 1913.
Ob današnjih prizadevanjih za elektrifikacijo slovenskih rek in nasprotovanjih, ki jih spremljajo, velja pripomniti, da so švicarski graditelji Fale že pred več kot sto leti upoštevali tudi ekološke, kot bi rekli danes, razsežnosti vpliva objekta na okolje in življenje, saj je premostila reko, v tistem času zelo pomembno splavarsko pot. Za splavarje – od pomladi do pozne jeseni je po Dravi vsak dan plulo tudi po 20 velikih splavov – so uredili prehod, splavnico, z ribjo stezo pa so poskrbeli tudi za preseljevanje rib med drstitvijo. Pri gradnji poznejših elektrarn na Dravi te potrebe niso bile več v ospredju.
