Pri 95 letih Jože še vedno čebelari s 30 družinami

Bil je lep in sončen dan, ko so neutrudne delavke vzletavale na pašo, mi pa smo v naravnem okolju čudovite Negove sledili čebelarjevemu najtežjemu in najlepšemu opravilu pri čebelah, to pa je točenje medu.

Nanj nas je namreč povabil znani in najstarejši negovski čebelar Jože Kramberger, ki kljub visoki starosti, mož ima namreč 95 let, še vedno čebelari s tridesetimi panji.

V svoji opravi so kot kakšne neveste, pokrite s pajčolanom.

Povabil nas je, da bi zabeležili njemu najljubše opravilo v čebelnjaku. Prišel je v čebelarski opravi, se pravi beli zaščitni čebelarski obleki, ki je namenjena temu, da zaščiti človeka pred piki čebel, ki branijo sad svojega dolgotrajnega dela. Z njo zaščiti vse dele telesa, pravzaprav kože, kjer bi ga lahko popikale čebele. Predvsem je pomembna zaščita rok, vratu in obraza. Da zaščiti obraz, si nadene klobuk, ki ima vdelan pajčolan, s katerim pokrije obraz in vrat. V tej opravi je čebelar videti kot kakšna nevesta, pokrita s pajčolanom.

Čebelarska legenda

Jože je vešč vseh čebelarskih veščin, saj je čebelarstvu predan že več kot 80 let! V tej dejavnosti je resnično pravi mojster, svoje znanje pa je podajal tudi otrokom, ko je vodil Čebelarski krožek na OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova.

Jože Kramberger je bil vrsto let tudi predsednik Čebelarskega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, nato pa Čebelarskega društva Negova. Zato sploh ni čudno, da mu pravijo čebelarska legenda.

In zdaj smo prišli do trenutka, ko nam je strokovno pokazal, kako iz satovja točijo med. Na delu so bili tokrat štirje. Čebelar, v tem primeru Jože, je iz panjev jemal satje, na katerem so se držale čebele. Da bi lahko prišli do medu, je skozi trahtar (lijak) v posebno posodo in s posebnim omelom omel čebele v posodo z omenjenim lijakom. Tako očiščen okvir od čebel s satja, ki ga je vzel iz panja v medišču, je njegov vnuk Georg v samokolnici potem odpeljal v točilno sobo, kjer je potekalo točenje medu, in sicer na posebnem stroju, centrifugi. Med sta na tej napravi točila sopotnica in Jožetov sin, to sta Dragica in Srečko. Zanimivo je, da je moral najmlajši sodelavec Georg opravljati svoje delo v zaščitni čebelarski obleki, to pa zato, ker je alergičen na pike čebel.

Pomočnike za ta posel je menda vse težje dobiti.

Čebele so se kot klop držale satja.

Izginule cvetlice

O točenju in še o marsičem nam je stari čebelar Jože začel pripovedovati: »Kot vidite, po eni strani je to precej težko opravilo, je pa tudi res, da gre za nekaj, česar se vsak čebelar, še posebno če je letina dobro medovita, na moč razveseli. V tistem trenutku je namreč poplačana skrb za čebele, ki jo potrebujejo, da preživijo. Čebelar mora biti vedno v čebelnjaku, da spremlja njihovo zdravstveno stanje in njihovo življenje, da jih zdravi ter poskrbi, da imajo vselej svežo vodo v napajališču. Tokrat točimo cvetlični med, ki pa je pomešan tudi z akacijevim, tega je bilo letos res malo. Med je dobrega okusa in je nekoliko temnejši. Naš med je v večini nabran v okolici. Škoda pa je, da ni več cvetočih travnikov, saj travo pokosijo, še preden v njej zacvetijo prve travniške cvetlice. Pravzaprav jih skorajda ni več najti. Če trave ne dozorijo, tedaj ni semen in sčasoma tudi travniške cvetice izginejo iz trav. Vesel sem, da imam v sinu Srečku, ki je sicer polno zaposlen, a mi vedno stoji ob strani, ter snahi Anici veliko pomoč, ko jo potrebujem. Prav tako pa tudi pri moji sopotnici Dragici, ki poskrbi, da je v mojih letih življenje še vedno tako zelo lepo. Tudi vnuk Georg mi vedno rad pomaga: vselej priskoči, če le potrebujem kakšno pomoč. Priznam, da brez pravkar naštetih ne bi mogel točiti medu. Dandanes je namreč težko dobiti koga, ki bi pomagal pri točenju. Najbolj zato, ker se bojijo pika čebel. Naj povem, da je bil pridelek cvetličnega medu to pot skromen, saj smo točili manj od 8 kilogramov medu na panj. Včasih je bil namreč donos mnogo večji, tudi do 20 kilogramov na panj ga je bilo. Letos bomo tako točili le še kostanjev med ...«

Med je točila tudi njegova sopotnica Dragica.

Dodajmo še, da smo zapustili delovišče točenja medu brez enega samega čebeljega pika, kar je dobro za nas, pa tudi za čebele, saj vsaka umre, če koga piči.