Na območju Celja so ponovno zaznali prisotnost invazivnega raka močvirskega škarjarja (Procambarus clarkii), kar razkriva ranljivost slovenskega sistema za zatiranje invazivnih vrst. Močvirski škarjar, ki izvira iz Severne Amerike, je eden od najnevarnejših tujerodnih organizmov v Evropi. Njegova prisotnost povzroča resne okoljske in ekonomske težave, zaradi česar je potreben hiter in učinkovit odziv pristojnih institucij.
V Evropo je bil vnesen leta 1973 za akvakulturne namene, a je postal zaradi svoje prilagodljivosti in hitrega razmnoževanja ena najbolj invazivnih vrst. V Sloveniji se je prvič pojavil pred šestimi leti, ko so ga na počivališču Lopata pri Celju izpustili v naravo. Znanstveni svetnik Al Vrezec z Nacionalnega inštituta za biologijo pravi: »Vrsta sodi med 100 najbolj invazivnih v Evropi. Z izkopavanjem rovov slabi brežine vodotokov, kar zmanjšuje poplavno varnost in povečuje stroške sanacij.«
Pogosto se znajde na jedilnikih na Kitajskem, v Kambodži, na Tajskem, v Evropi, Afriki, ZDA, Kanadi, Avstraliji, na Novi Zelandiji in Antilih. Foto: Sidney Pearce/Unsplash
1973. so ga prinesli v Evropo.
Močvirski škarjar je vsejed in ogroža domorodne vrste z agresivno konkurenco za življenjski prostor in hrano. Poleg tega je glavni prenašalec račje kuge, bolezni, ki je smrtonosna za evropske vrste potočnih rakov.
Kako hitro se širi?
Vrsta se širi izjemno hitro, še posebno v vodotokih. Po podatkih raziskav lahko dolvodno prepotuje tudi do 84 kilometrov na leto. Njegovo širjenje pogosto pospešujejo tudi ljudje, ki premalo poznajo resnost problema.
»Vsak zamujeni dan povečuje tveganje širjenja. Ko se populacija ustali, pride do eksponentne rasti, kar pogosto opazimo kot nenaden izbruh,« opozarja Vrezec.
Ko se populacija ustali, pride do eksponentne rasti, opazimo jo kot nenaden izbruh.
V zgodnjih fazah je populacijo še mogoče zatreti, vendar pa Slovenija na tem področju še vedno nima dovolj usklajenih in hitrih ukrepov. V primeru škarjarja na Lopati so oblasti ukrepale, denimo, šele po mesecu dni zaradi dolgotrajnih birokratskih postopkov.
Gre za eno najbolj invazivnih tujerodnih vrst v Evropi, marsikje pa je prava poslastica. Foto: Carly Mackler/Unsplash
Omenjeni rak povzroča resne spremembe v ekosistemih. Na območjih, kjer se prekomerno namnoži, so opazili izumiranje vodnih vrst, med drugim ribjih iker in redkih vrst nevretenčarjev. V Italiji je škarjar privedel celo do izumrtja podvrste povodnega krešiča, ki ga je aktivno lovil tako v vodi kot na kopnem.
Na Lopati so oblasti zaradi dolgotrajnih birokratskih postopkov ukrepale šele po enem mesecu.
V Sloveniji bi lahko povzročil podoben scenarij, saj so naši vodni ekosistemi ranljivi zaradi pomanjkanja naravnih plenilcev, ki bi lahko omejevali njegovo število.
Marsikje jih jedo
Za učinkovito zatiranje invazivnih vrst sta nujni boljša ozaveščenost javnosti in hitrejše delovanje pristojnih institucij. Preventiva in zgodnje ukrepanje sta ključna, saj v poznejših fazah populacij skorajda ni mogoče omejiti.
Primer močvirskega škarjarja na Lopati pri Celju je opomnik, kako ranljivi so naši ekosistemi za vnos invazivnih vrst. Čeprav so se prostovoljci in strokovnjaki zavzeto lotili odstranjevanja, zamude in administrativne ovire razkrivajo pomanjkljivosti sistema. »Potreben je sistematičen in usklajen pristop, sicer bodo posledice za naravo in družbo trajne,« poudarja Vrezec.
Škodljiv, a menda okusen. Foto: Stephanie Moody/Unsplash
Močvirski škarjar, znan tudi kot louisianski ali blatni rak, izhaja iz severne Mehike ter južnih in jugovzhodnih ZDA. Pogosto se znajde na krožniku na Kitajskem, v Kambodži, na Tajskem, v Evropi, Afriki, ZDA, Kanadi, Avstraliji, na Novi Zelandiji in Antilih.
V ZDA so še posebno priljubljeni v Louisiani, kjer se v kulinariki uporabljajo standardni izrazi crawfish, crawdaddy in mudbug. Louisianski raki se običajno kuhajo v velikem loncu z močnimi začimbami (sol, kajenski poper, limona, česen, lovorjev list ...) in drugimi pridelki, kot sta krompir in koruza. Za začinjanje se uporablja veliko različnih metod, enako veliko je postopkov priprave.
Leta 1990 so v Louisiani vzgojili 90 odstotkov močvirskih škarjarjev na svetu, 70 odstotkov so jih porabili na lokalni ravni. Že leta 2003 so jih prehitele azijske ribogojnice.
