Pri osemdesetih 1000. na Triglavu

MOJSTRANA – Veter je nosil snežinke, ko je minuli petek Franjo Potočnik pred zasneženim Aljaževim stolpom kvišku razširil roke. Ob zmagoslavnem vrisku so mu prijatelji natočili penino. Iz kupice je vetrc izpihal vrhnjo peno, potem so mehurčki zaščegetali grla. Tedaj je slovenski simbol ovil Franjev glas: »Vriskaj pesem vrh gore, oznanilo je za vse. Če po men' se boš ravnal, boš še dolgo grča ostal.«

Neponovljivi dogodek je s filmsko kamero zabeležil Samo Finžgar in je na ogled na youtubu.

V manj kot štirih urah

Franjo, ki je na svet privekal 17. oktobra 1935, je odraščal na domačiji Pri Janšu v Dovjem: »Kot sosed igralca Rudija Kosmača.« Tisoči vzpon na Triglav je načrtoval prav na 80. rojstni dan, a ker se tega dne prijateljem ni izšlo, je preložil za šest dni.

Slavljenec nas je sprejel v svoji sobni ustvarjalnici, na mizi je k pozornosti klicala umetniško obdelana steklenica: »Voju Jovičiću z Jesenic sem jo namenil. Pred časom me je poklical, da bi mi sponzoriral, če kaj rabim. Sem rekel, da zimske čevlje. Tiste ta boljše čevlje, kar jih imajo, je naročil, naj si izberem. Ti so brez šine v podplatu, zato so lažji. Prvič sem jih obul za 999. vzpon, za tega tisočega pa drugič. Pa še nekaj kil klobas je sponzoriral za priložnostno pogostitev, čeprav se niti kaj dobro ne poznava. Na Triglavu z mano še ni bil.«

Tistih 1934 višinskih metrov razlike iz Krme do vrha Triglava prehodi v svojem tempu: »Pozimi sem nameril tri ure in 47 minut, do Kredarice dve uri in 38 minut. Še kakšnih 15 do 20 minut bi šel hitreje, če bi se potrudil. Pri 65. sem potreboval do vrha dve uri in 40 minut. Ta rekord sem postavil potem, ko mi niso verjeli, da pridem v treh urah in četrt. Med tri ure četrt in tri ure pa pol je bil takrat moj tempo.« Seveda žanje nevoščljivost in nejevero, kako more tako star hoditi tako hitro. Saj so mlajši večkrat poskušali tekmovati z njim v hitrosti vzpona – pa je še sleherni klecnil pred njim. Pa še to. Le kdo bi, tako kot legendarni Franjo, 68. rojstni dan zaznamoval s kar tremi triglavskimi vzponi – v enem dnevu?

Pri minus šestih stopinjah mu pomrzne brada. Sicer pa mu rok niti rokavice ne ogrejejo, tak je še iz otroštva. Pa energije prepoznava v naravi in pravi, da saj ni težko. Opazuje jih, med drugim, na drevesih z domačega vrta: »Po vejah, kako se sučejo. To so zanimive reči.« Župnik Jakob Aljaž je svoje dni ubiral pot na Triglav prav mimo domačije Pri knezu, kjer od poroke z Doro leta 1962 domuje Franjo. Ulica se zdaj seveda imenuje po Jakobu Aljažu. Kdo bi vedel, ali niso Franja tja gor povlekle prav Aljaževe energije?

Franjo prisega na naravo: »V naravi žival le redko zboli, iste vrste v živalskem vrtu pa je že bolj ranljiva.« Od tod njegova domislica: »Človek se ima za pametnega, žival pa tako tudi živi.«

Vsak si po svoje utira pot

Triglavska pot mu je porajala mnogo prebliskov, na primer: »Ženska je edini sadež spremenljivega okusa.« Ali: »Ženska je bitje, ob katerem lahko doživiš vse štiri letne čase.« Pa tegale: »Cilj politikov je čim hitreje tlakovati pot do korita.« Par sto se mu jih je nabralo. Tudi mnogo pesmi. Posvečeno Triglavu zna na pamet, sklene jo kitica: »Tako gre dan za dnem naprej, naj dež je ali sonce, vsak si po svoje utira pot in išče prave konce.«

S triglavskega vrha je prvič zrl pri trinajstih: »Birmanski boter France Ražen me je peljal.«

Poklicno se je izučil za strugarja, a v železarni začel kot žičar. Vojsko je služil v planinski enoti v Makedoniji: »Bilo nas je v njej veliko Gorenjcev, še več na vojaškem smučarskem prvenstvu na Jahorini.« Naslednje leto je oblekel imenitnejšo suknjo sarajevske čete Titove garde. Vrnil se je v železarno kot žičar, po potrebi pa se lotil še vsakega dela: »Sem pogosto kaj murkslal. Po načelu česar se lotiš, ti rata.« Dokler ga ni leta 1961 neki mojster tako pogrel, da je prešel k železnici: »Kot ključavničar in tudi varilec sem popravljal vagone. Ko se je upokojil kovač, sem ga samostojno zamenjal. Zadnjih 17 let pa sem bil tehnolog, pisarniški molj.« Železnici je ostal zvest do upokojitve leta 1993. Kot fantič je z največjim veseljem brcal nogomet. Ko je pri štirinajstih (pravi, da zaradi prehrane) zbolel za artritisom, je moral prenehati. Reprezentanti v smučarskem teku, ki so se podili okrog Mojstrane, so mu nekoč namontirali smuči in ga povabili zraven. Kmalu celo na pravo tekmo, kjer se je uvrstil na neverjetno peto mesto. Že so ga povabili v državno mladinsko reprezentanco, a se je od nje zaradi obilice dela na kmetiji in dela v treh železarniških izmenah kmalu poslovil. Veliko let pozneje je začel trenirati mlade tekače pri mojstranškem klubu: »Z mislijo, koliko je še takih skritih talentov.«

Nosi tudi pošto

Franjo premore brez števila talentov, odkrival jih je vse življenje. Kot gornik je prva leta veliko fotografiral, nato prešel k slikanju: »Nikoli prej nisem počel tega, sploh nisem vedel, da znam. Po nekem prenavljanju hišnih prostorov so mi ostale barve. Sosed Marko Elsner, nogometašev bratranec, mi je dal papir, ki mu je ostal od nečesa, da ga lahko porabim. Pa sem začel nanj nanašati tiste barve, preprosto sem eksperimentiral iz radovednosti. Elsner je prihajal gledat, se navduševal in me spodbujal, naj grem razstavljat. Medtem sem kupil še literaturo za slikarijo. Po dveh mesecih sem na razstavi prejel nagrado za kolekcijo.«

Lotil se je tudi kiparstva, spet povsem izvirno. Na gorski planini je nekoč naletel na truplo krave, ki jo je pobil medved. Če ne bi sam povedal, bi stežka pomislili, da je Franjeva skulptura nastala na kravjem okostju. Ali druga iz krompirjevih kali.

Zapis o Franjevi izvirnosti in delavnosti bi bil hudo pomanjkljiv, če ne bi vsaj ob koncu omenili še društva Prijatelji Triglava, ki ga je soustanovil leta 1983 in katerega člani zgledno skrbijo za triglavsko pot od pluženja v Krmi do vzdrževanja Aljaževega stolpa z okolico. In še nekaj je, kar Franja še dodatno žene na Triglav. Pošto, namenjeno na Kredarico, poštar že petnajst let prinese kar Franju – da bo najhitreje pri tamkajšnjih naslovnikih.

Brez praske

Med vsemi tisoč vzponi Franjo ni doživel nobene nesreče, niti ene same praske. Varnost pripisuje temu: »Na pot grem umirjen, z zaupanjem vase.« Marsikdaj so noge šle kar same: »Če je dež malo škrebljal, me je marsikdaj tako uspaval, da sem se šele po več kilometrih ovedel, aha, sem tu. Pozimi pa veter sploh spremeni konfiguracijo pokrajine, da sem nekoč potreboval cele četrt ure, preden sem ugotovil, kje natanko sem.«

Franjeva poslastica

V svoji najbolj pokončni postavi je Franjo meril 180 centimetrov, zdaj jih pet manj. Tehta 72 kilogramov. Pri hrani se odreka kruhu. Če pa že mora, si ga odreže le malo, kot na primer za svojo najljubšo jed: »Na tanko rezino kruha namažem zaseko, nanjo položim še malo sira.« Ko je prvič slišal za kombinacijo, še ni verjel, kako sir paše na zaseko. Za zdravje, pove, ni treba bogve koliko naprezanja: »Zadostuje vsaj dvakrat na teden po urico živahne hoje.«