Usoda lahko v enem samem trenutku človeku obrne življenje na glavo, a obstajajo ljudje, ki tudi iz najtežjih življenjskih preizkušenj zrastejo še močnejši. Med njimi je Senta Jeler, ki je pri komaj štirinajstih letih v prometni nesreči izgubila nogo. Danes živi polno, aktivno in zelo uspešno športno življenje - je slovenska reprezentantka, v odbojki sede, članica ekipe, ki se uvršča v sam evropski vrh, ter športnica, ki je s trmo, disciplino in izjemno voljo premagala številne ovire.
Spomin na tisti dan je še vedno zelo živ
Prometna nesreča, ki ji je za vedno spremenila življenje, se je zgodila pred osemnajstimi leti, ko je bila še osnovnošolka. Takrat je bila stara komaj štirinajst let. »Prometno nesrečo sem doživela kot sopotnica na motorju. Še danes se je zelo dobro spomnim. Bila je nedelja, 7. september. Dan je bil poseben, lep in sončen, ravno pravi za vožnjo z motorjem,« začne svojo pripoved. »Dobro se spomnim same nesreče in vseh dogodkov po njej. Spomnim se ljudi, ki so stanovali v okolici in so pritekli pomagat. Spomnim se, kako so prišli reševalci. Spomnim se tudi trenutka, ko sem pogledala svojo nogo in videla, da je z njo nekaj hudo narobe.« V spominu ji je ostala tudi vožnja z reševalnim vozilom. »Spomnim se vožnje z rešilcem v bolnišnico Brežice. Nato pa se spomnim šele prebujanja v UKC Ljubljana.« Najtežji je bil prav prvi trenutek spoznanja, da se je zgodilo nekaj nepopravljivega. »Najhuje je tisti prvi trenutek, ko veš, da je nekaj hudo narobe, ampak nič več ne moreš spremeniti. Časa ne moreš zavrteti nazaj. V glavi imaš samo občutek, da si vse zafural.« Čeprav je danes zelo uspešna, priznava, da ji je bilo takrat najtežje sprejeti misel, da njeno življenje ne bo več takšno kot prej. »Mislim, da mi je bilo najtežje sprejeti to, da - čeprav sem danes zelo športno aktivna - ne bom več mogla biti tako aktivna, kot sem bila do takrat.«
Na protezo se je hitro navadila, a je trajalo precej časa, da jo je sprejela, kot del sebe
Sledili so dolgi meseci zdravljenja, operacij in rehabilitacije. Najprej je bila hospitalizirana v Ljubljani. »Od septembra pa nekje do oktobra oziroma novembra sem bila v UKC Ljubljana. Na začetku nekaj časa na intenzivni negi, potem pa še na oddelku.« Ko se je začel najtežji del - rehabilitacija - so jo premestili na URI Soča. »Tam sem imela različne terapije in dobila svojo prvo protezo, s katero sem se naučila hoditi.« V tistem času so jo spremljale številne misli in skrbi, povsem razumljive za dekle v najstniških letih. »Po glavi mi je rojilo marsikaj. Najbolj to, da bi se rada čim prej vrnila v domače okolje. Spraševala sem se, ali bom lahko še kdaj normalno počela stvari, kot sem jih pred nesrečo. Spomnim se tudi strahu, kako me bo sprejela okolica in ali bom lahko kdaj imela fanta in družino. Bila sem res mlada, zato se mi je v glavi dogajalo marsikaj.« V najtežjih trenutkih ji je največ pomenila podpora najbližjih. »Moja največja opora sta bila starša. Ob meni je bila tudi širša družina, prijatelji, pa moj kirurg, učitelji in sošolci iz osnovne šole.«
Senta Jeler je pri komaj 14 letih izgubila nogo, danes pa kot reprezentantka v odbojki sede dokazuje, da meje pogosto obstajajo le v naših glavah FOTO: Dino Šečić in Manon Vilault
Na protezo se je sicer hitro navadila, a pravi, da je trajalo precej časa, preden jo je zares sprejela kot del svojega telesa. »Sicer sem se hitro navadila nanjo in sem lepo hodila, ampak da sem lahko rekla, da jo res čutim kot del sebe, je trajalo kar nekaj časa.« Danes na življenje s protezo gleda drugače. »Mislim, da lahko rečem, da je življenje s protezo lepo - če si ga tako naredimo. Jaz še vedno živim polno življenje in počnem stvari, kot bi imela svojo nogo.« Seveda pa priznava, da brez nje ne zmore veliko. »Brez proteze ne morem kaj veliko početi. Poleg tega sem imela poškodovano še stegnenico na isti nogi, zato je bila poškodba kar huda.« Kljub temu poudarja, da se nikoli ni počutila prikrajšane. »Mislim, da do zdaj nisem bila ničesar prikrajšana.« Občutek, da lahko kljub vsemu živi polno življenje, je prišel skozi številne majhne zmage. »Takšnih trenutkov je bilo več. Ko sem prvič plesala s protezo. Ko sem se prvič peljala z rolarji. Ko sem prvič vozila avto. Ko sem prvič premagala hojo v hrib.«
Vozniku je odpustila, a stikov nimata več
»Ko sem prišla na URI Soča, je bil moj prvi cilj, da čim prej pridem domov in da bi lahko plesala na valeti.« In uspelo ji je. »Čez nekaj mesecev sem res zaplesala s sošolci devetega razreda na valeti.« A pot do tja ni bila brez bolečine in dvomov. »Ne morem reči, da je bilo vedno lahko. Velikokrat sem jokala zaradi tega in se spraševala, zakaj ravno jaz.« Priznava, da je o tem težko govoriti, ker jo ljudje pogosto vidijo kot zelo močno osebo. »Težko je to priznati na glas, ko te imajo vsi za močno, pozitivno in nasmejano osebo.« Kljub temu je bila vedno hvaležna za življenje. »Vedno sem bila hvaležna, da sem nesrečo preživela, ker nimajo vsi te sreče. Še danes sem izjemno hvaležna za novo priložnost.« Nesreča pa je pustila tudi psihološke posledice. »Močno je vplivala na mojo samozavest, na kateri sem morala dolgo delati.«
Trma, pogum in vztrajnost so vrednote, ki so jo iz najtežje življenjske preizkušnje pripeljale do vrhunskega športa. FOTO: Jernej Brodarič
Vozniku motorja je sčasoma odpustila. »Seveda sem mu oprostila. Če mu ne bi, ne bi mogla iti naprej in narediti vsega, kar mi je uspelo.« Kljub temu priznava, da z njim nimata več stikov. »Ni me sram povedati, da nimava stikov od prometne nesreče. Ne zamerim mu tega, kar se je zgodilo - to je bil splet okoliščin. Lahko bi vozila jaz in bi se zgodilo enako. Ne morem pa sprejeti in dojeti, da v osemnajstih letih ni niti enkrat poklical in vprašal, kako sem.« Med rehabilitacijo je imela tudi strokovno pomoč. »Na Soči sem imela psihologa kot del rehabilitacije. Kasneje sem pomoč še poiskala, ko sem imela malo težje obdobje.«
Odločila se je živeti na polno, velik preobrat pa je prinesel šport
Zanimivo je, da nikoli ni imela občutka, da bi jo okolica obravnavala drugače. »Tega občutka res nisem nikoli imela. Očitno imam okoli sebe vedno prave ljudi.« Odločila se je, da invalidnosti ne bo dovolila, da jo določa. »Res nisem nikoli dovolila, da bi me invalidnost zaznamovala. Želela sem se preizkusiti v vsem, kar mi je predstavljalo izziv. Želela sem voziti kolo, rolati, voziti avto, ki ni avtomatik, hoditi v hribe, biti aktivna, pomagati doma pri opravilih.« Delala je tudi ogromno različnih del. »Res sem veliko delala, od nekdaj. Poskusila sem različna dela, predvsem preko študentskega servisa, da bi ugotovila, kaj lahko počnem in kaj si želim početi v življenju.« Kaj jo je gnalo naprej? »Iskreno ne vem. Morda trma, ker sem izredno trmasta in ne pustim, da mi nekaj, kar sem si zadala, ne bi uspelo.«
Danes je aktivna in počne vse, kar jo veseli. FOTO: Osebni Arhiv
Velik preobrat v njenem življenju je prinesel šport. Leta 2015 je postala članica slovenske reprezentance v odbojki sede. »S športom sem res ogromno pridobila - samozavest, odgovornost in disciplino.« Ekipa ji pomeni veliko več kot le šport. »Spoznala sem ljudi, ki so mi res prirasli k srcu. Lahko rečem, da so moja druga družina.« Njena pot v športu ni bila vedno lahka. »V nekem obdobju sem morala usklajevati termine faksa, dve študentski službi in še treninge, ki so uro in pol vožnje, oddaljeni od mojega kraja bivanja.« A ker je v odbojki uživala, ji to ni predstavljalo nepremostljive ovire. »Ker mi je bila odbojka vedno v veselje, sem to počela z veseljem.« Danes je del ekipe, ki spada v sam evropski vrh. »Ne bi rekla, da sem ena najboljših igralk na evropski ravni, sem pa del ekipe, ki je v samem evropskem vrhu in zelo visoko na svetovni lestvici. Na to sem izjemno ponosna.« Svoje športne uspehe vidi predvsem kot osebno zmago. »To doživljam kot zmago nad prejšnjo verzijo sebe.«
Zaključuje magistrski študij, za prihodnost pa ima velike načrte
Na vprašanje, kje danes vidi največje ovire za invalide, odgovarja brez olepševanja. »Mi rečemo, da so ovire v glavi. V naših glavah in tudi v glavah drugih ljudi.« Poudarja, da se o invalidnosti še vedno govori premalo. »Še vedno se premalo govori o invalidnostih in o vseh stvareh, za katere smo invalidi prikrajšani.« Po njenem mnenju bi morale biti nekatere pravice drugačne. »To, da smo enako sposobni in zagnani, še ne pomeni, da smo enaki drugim. Še vedno se borimo s stvarmi, na katere neinvalidi sploh ne pomislijo.«
Senta Jeler. FOTO: Osebni Arhiv
Danes je njeno življenje, kot pravi sama, pestro in dinamično. »Moje življenje je pestro in dinamično, kot je bilo vedno.« Trenutno zaključuje pomembno življenjsko poglavje. »Že pol leta se brcam v zadnjico, da končam magistrsko nalogo.« Ob tem ostaja aktivna. »Še vedno treniram odbojko, hodim na pilates in različne vadbe, zelo rada pa tudi berem.« Največja opora ostajajo družina in prijatelji. Če bi lahko danes spregovorila s tisto štirinajstletno deklico po nesreči, bi ji rekla nekaj zelo preprostega: »Rekla bi ji, da ji bo uspelo doseči vse, kar si bo zadala. Samo vztrajati mora. Naj bo močna in naj ne pusti, da jo malenkosti vržejo iz tira.« Njeni cilji za prihodnost so jasni. »Želim si službe, v kateri bom uživala in pozabila, da tja hodim zaradi zaslužka. Želim uspešno končati magistrski študij.« Velika športna želja pa je prav posebna. »Moja želja je, da bi se z reprezentanco odbojke sede udeležila naslednjih paraolimpijskih iger.« Tudi na osebni ravni ima jasno željo: »Seveda si v prihodnosti želim ustvariti tudi svojo družino.«
