Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images
Duhovnik ter eksorcist mariborske nadškofije Marjan Veternik in psihiater dr. Tilen Zamuda. FOTO: Kaja Grozina
Upokojeni mariborski nadškof monsinjor dr. Marjan Turnšek. FOTO: Kaja Grozina
V petek zvečer je v Slomškovi dvorani v Mariboru potekala okrogla miza z naslovom Obsedenost ali bolezen, na kateri so strokovnjaki z različnih področij obravnavali razmerje med duševnimi motnjami in tem, kar verski jezik poimenuje kot delovanje zla. Razprava se je osredotočila na konkretno vprašanje, kako razlikovati med psihozo in domnevno obsedenostjo ter kakšni so postopki, ko posameznik poišče pomoč pri zdravniku ali pri Cerkvi. Sodelovali so psihiater dr. Tilen Zamuda, upokojeni mariborski nadškof monsinjor dr. Marjan Turnšek in duhovnik ter eksorcist mariborske nadškofije Marjan Veternik. Vsak je predstavil stališča in prakso svojega področja, pri čemer so sogovorniki večkrat poudarili, da je pri obravnavi takšnih primerov nujno sodelovanje med medicino in pastoralo.
Dr. Zamuda je najprej opredelil pojem psihoze. »Psihoza je psihiatrično stanje, sklop simptomov, pri katerem ima človek motnjo v zaznavanju in presojanju resničnosti,« je pojasnil. Med značilne simptome sodijo blodnje, halucinacije in motnje mišljenja. Blodnje so po njegovih besedah trdna prepričanja, ki ne temeljijo na realnih dejstvih, halucinacije pa zaznave brez zunanjega dražljaja, najpogosteje v obliki glasov. Opozoril je, da se psihoza najpogosteje pojavlja pri shizofreniji, lahko pa tudi kot zaplet drugih duševnih ali nevroloških stanj. Po ocenah ima približno 0,7 odstotka prebivalstva shizofrenijo, kar pomeni okoli 19.000 ljudi, letno pa je zaradi psihoz hospitaliziranih približno 2.600 oseb. Ob tem je izpostavil biološko razlago, povezano s prekomerno aktivnostjo dopamina in spremembami v delovanju določenih možganskih področij. »Biologija je biologija, psihoza je biologija, vsebina psihoze pa je odvisna od kulturnega okolja,« je poudaril ter dodal, da se vsebina blodnje oblikuje glede na družbeno in kulturno okolje posameznika.
Pri razlikovanju med versko izkušnjo in duševno motnjo je navedel več kazalnikov, med njimi popolno neizpodbitnost prepričanja brez možnosti dvoma, neskladnost z verskim naukom skupnosti, izrazito egocentričnost ter poslabšanje funkcioniranja v vsakdanjem življenju. »Religiozna izkušnja človeka načeloma pomirja in mu daje smisel, ko pa gre za duševno motnjo, je ta izkušnja pogosto zelo vznemirjujoča,« je dejal.
Monsinjor dr. Turnšek je teološko razsežnost razprave razširil z več konkretnimi poudarki iz pastoralne prakse. Ob razlagi, da človeka ni mogoče obravnavati zgolj z enega vidika, temveč vedno kot enoto telesa, duše in duha, je dodal, da se motnje pogosto prepletajo in da duhovna stiska lahko vpliva na psihično stanje, prav tako pa lahko psihična ranjenost vpliva na doživljanje vere. »Nikoli ne more delovati samo telesno ali samo duševno ali samo duhovno,« je dejal in poudaril, da so pomembna vsa področja posameznika. Spregovoril je tudi o primerih, ko ljudje vsako življenjsko težavo pripišejo neposrednemu delovanju hudega duha, namesto da bi se soočili z lastnimi odločitvami ali nepredelanimi ranami. Po njegovih besedah je takšno prelaganje odgovornosti lahko oblika bega. Zlo po krščanskem razumevanju sicer obstaja, vendar ni samostojna sila ob Bogu, temveč posledica svobodne odločitve ustvarjenih bitij. Človek mora po njegovem mnenju sodelovati, prevzeti odgovornost in sprejeti spremembo.
Kot merilo razločevanja je navedel evangeljske besede: »Jezus je rekel, po njihovih sadovih jih boste spoznali.« Če duhovna praksa človeka vodi k večji zrelosti, potrpežljivosti in ljubezni, potem gre za zdravo pot. Če pa ga zapira, v njem kopiči napetost in ga oddaljuje od drugih, je treba preveriti, ali je izhodišče sploh pravo. Posebej je opozoril na nevarnost strahu, ki se po njegovih besedah pogosto pojavi tam, kjer primanjkuje zaupanja: »Strah ni od Boga.«
Eksorcist Marjan Veternik je svoje stališče podkrepil z dolgoletnimi izkušnjami. »Prvi, ki bo najmanj verjel, da je nekdo obseden, je eksorcist,« je poudaril ter pojasnil, da velika večina ljudi, ki pride po pomoč, ni obsedenih, temveč globoko ranjenih ali psihično obremenjenih. Omenil je, da se pogosto srečuje z ljudmi, ki so pred tem obiskali različne bioenergetike, vedeževalce ali prakticirali okultne obrede, nato pa so se znašli v še večji stiski. Takšni primeri po njegovih besedah zahtevajo temeljit pogovor in razločevanje, ne pa takojšnjega sklepanja o izrednem delovanju zla.
Kot enega bolj pretresljivih primerov je opisal dogodek, ko so mu pred župnišče pripeljali mlado žensko, ki je v avtomobilu obsedela povsem zakrčena in je svojci niso mogli spraviti iz vozila. »Ko sem odprl vrata, je skočila vame, potem pa se znova skrčila, kot da je brez nadzora nad telesom,« je pripovedoval. V prostoru ni mogla sedeti, ni zmogla govoriti, obležala je na tleh. Po njegovih besedah se je med molitvijo začela silovito odzivati, kričati in se upirati, nato pa je nenadoma zahtevala blagoslovljeno vodo ter je v kratkem času spila večjo količino, ki jo je zatem izbruhala. Po približno dveh urah molitve se je umirila, začela normalno komunicirati in bila sposobna pogovora ter spovedi. Po njegovem mnenju je šlo v tem primeru za izredno obliko duhovne motnje, vendar je poudaril, da so takšni primeri redki in da se je treba pri vsakem posebej prepričati, da ne gre za zdravstveni vzrok.
Veternik je večkrat poudaril, da brez človekove osebne odločitve ni trajne spremembe. »Ti lahko desetkrat moliš eksorcizem, pa ne bo nič,« je poudaril ter dodal, da mora posameznik sam prekiniti z navadami ali praksami, ki so ga pripeljale v stisko. V primeru dvoma zahteva tudi psihiatrično mnenje. »Če je to psihična motnja, potem je to področje psihiatrije,« je dejal in poudaril, da brez izključitve medicinskih vzrokov sam ne nadaljuje postopkov.
V razlagi svoje prakse je Vetrnik izpostavil tudi zanimiv vidik razločevanja, ki ga uporablja v primerih, ko ni povsem jasno, ali gre za psihično motnjo ali za izredno duhovno motnjo. Pojasnil je, da se pri molitvah včasih poslužuje latinščine, saj po njegovem razumevanju hudobni duh razume vse jezike. »Hudič razume vsak jezik,« je dejal in dodal, da oseba, ki ne razume latinščine, na izrečene besede ne more reagirati na podlagi razumske vsebine, temveč zgolj, če gre za nekaj drugega od običajnega psihičnega odziva. Po njegovih besedah prav ta razlika v odzivu lahko pomaga pri razločevanju. Hkrati pa je opozoril, da tudi to ni absolutno merilo, saj je po njegovem prepričanju »hudobni duh prefrigan« in se lahko skriva ter dolgo ne pokaže nobenih znakov. Zato je razločevanje proces, ki zahteva potrpežljivost, izkušnje in sodelovanje z drugimi strokovnjaki.
Sklep večera se je oblikoval z jasnim soglasjem vseh treh sogovornikov: hitrih razlag pri takšnih vprašanjih preprosto ni. Psihiater je vztrajal, da je pri vsakem nenavadnem doživljanju najprej treba izključiti medicinske vzroke in da je odgovornost stroke zaščititi človeka pred napačno interpretacijo bolezni kot duhovnega pojava. Eksorcist je poudaril, da je resnična obsedenost redka in da je naloga Cerkve najprej razločevati, ne dramatizirati. Teolog pa je razpravo umestil v širši okvir človekove svobode in odgovornosti ter spomnil, da je merilo vsake pristne duhovnosti mir, zrelost in ljubezen.
Vsi trije so se strinjali, da človek ni zgolj skupek simptomov, temveč celota telesa, psihe in duha, zato mora biti tudi pomoč celostna. Medicina brez duhovne opore lahko ostane nepopolna, duhovna razlaga brez strokovne presoje pa nevarno zgrešena. Temeljno sporočilo razprave je bilo, da je pri soočanju s človekovo stisko najprej treba zaščititi njegovo dostojanstvo in preprečiti, da bi bil zaradi nepremišljenih ocen dodatno stigmatiziran ali napačno obravnavan. Razločevanje med duševno boleznijo in morebitnim izrednim duhovnim pojavom ni prostor za ideološka nasprotovanja, temveč zahteva strokovno usposobljenost, jasno metodologijo in medsebojno sodelovanje medicine ter pastorale.
Copyright © Slovenske novice 2025. Vse pravice pridržane.
