Primite se za denarnice, kriza bo dražila hrano v Sloveniji

Vsi pogledujemo proti Bližnjemu vzhodu, kjer rožljajo z orožjem. Življenjsko pomembna pot skozi Hormuško ožino je zdaj odprta, zdaj zaprta. To še kako vpliva tudi na slovenskega kmeta in celotno globalno kmetijstvo. Višji stroški se prelijejo skozi logistiko in predelavo ter ustvarjajo pritisk na celotno prehransko verigo in lahko vodi do višjih cen hrane ter nižjih marž za kmete ali višjih cen za potrošnike. Ob cenah surovin in repromateriala pa je vprašanje, kako dolgo in za kakšno ceno bodo kmetje še vztrajali. Hrana se namreč draži, v zadnjem letu za 5,9 odstotka. Potrošniki pa v takšnih razmerah večkrat obrnejo vsak evro, preden se odločijo za nakup.

»Trenutne varnostne razmere in zastoji v preskrbnih verigah in z njimi povezani višji stroški (goriva, mineralnih gnojil, logistike, embalaže) se torej še niso vgradili v maloprodajne cene hrane. Zagotovo pa lahko pritiske na maloprodajne cene hrane pričakujemo v nadaljevanju leta, saj se povečujejo stroški vzdolž celotne verige. O magnitudi podražitev ne bom špekuliral, veliko pa je odvisno od razvoja geopolitičnih dogodkov v naslednjih tednih in mesecih in s tem povezanega umirjanja oziroma zaostrovanja razmer na trgih s fosilnimi gorivi in energetsko intenzivnimi proizvodi (mineralna gnojila, plastika-embalaža), pa tudi težavnejše in dražje logistike,« meni Luka Juvančič, redni profesor na biotehniški fakulteti, na katedri za agrarno ekonomiko, politiko in pravo.

Krepitev preskrbe

Država nekaj ukrepov že napoveduje. Državno neposredno uravnavanje cen in zniževanje DDV sta po mnenju Juvančiča problematična, ker lahko povzročita pritiske v verigi in ne zagotovita nižjih cen za potrošnike. Koristi pogosto ostanejo posrednikom (trgovcem, predelovalcem). Bolj smiselni so ciljani ukrepi: pomoč najbolj prizadetim (vavčerji), finančna razbremenitev proizvajalcev (reprogram kreditov, moratoriji) ter jamstvene sheme za kmetijske inpute, ki stabilizirajo dobavo in cene surovin, je izpostavil sogovornik. »Na dolgi rok pa je najustreznejši ukrep krepitev odpornosti sistema preskrbe s hrano. Začenši s tehnološko posodobitvijo kmetijske pridelave, dolgoročnimi in pogodbeno obvezujočimi odnosi vzdolž celotne verige od kmeta do trgovine. Pa tudi z racionalizacijo in spremembo nakupnih navad; načrtovanje obrokov, manj impulzivni nakupi, poseganje po sezonski hrani lokalnega izvora. Država lahko neposredno vpliva prek sistema zelenih javnih naročil pri nabavi hrane za javne zavode, pa tudi posredno s spodbujanjem pozitivnih (zdravih in trajnostnih prehranskih vzorcev).«

Rast cen surovin

Z izzivi se seveda soočajo tudi slovenska podjetja v agroživilski industriji. »V Panviti na rast cen surovin odgovarjamo z večplastnim pristopom. Ključno vlogo ima naša vertikalna integracija, saj pomemben del surovin pridelamo sami ali jih zagotavljamo znotraj lastne verige. Hkrati stalno optimiziramo procese, iščemo učinkovitejše rešitve v proizvodnji ter razvijamo izdelke z višjo dodano vrednostjo, ki omogočajo bolj stabilno poslovanje tudi v času cenovnih nihanj. Rast cen surovin predstavlja stalen pritisk na stroškovno stran poslovanja, posledično tudi na marže. Del teh pritiskov blažimo z internimi optimizacijami in učinkovitejšim upravljanjem verige vrednosti, vendar vseh podražitev ni mogoče v celoti absorbirati. Zato je pomembno tudi usklajevanje s trgovinskimi partnerji, da se zagotovi vzdržen model za vse deležnike v verigi,« trenutne razmere pojasnjujejo v Panviti, agroživilskem koncernu, ki prideluje in predeluje hrano ter jo dobavlja trgovinam. Panvita velja za prehransko verigo, ki je v Sloveniji najbolj povezana z okoljem. Prav lokalna pridelava Panviti zagotavlja stabilnejšo oskrbo, boljšo sledljivost in manjšo odvisnost od globalnih motenj, ki krepi zaupanje potrošnikov.

V zadnjem obdobju so za Panvito največji izziv podražitve pri krmi, energentih, embalaži ter določenih kmetijskih surovinah, svoje dodajo še visoki stroški dela. »Pritisk na cenovno dostopne izdelke je v zadnjem obdobju izrazitejši, saj potrošniki vse bolj premišljeno upravljajo svoje izdatke. Kljub temu opažamo, da potrošniki še vedno iščejo ravnotežje med ceno, kakovostjo in izvorom. Zato je naša usmeritev jasna – ponujati izdelke, ki združujejo zanesljivo kakovost in dostopnost, ob hkratnem ohranjanju zaupanja v blagovno znamko.«