Prišel iz Indije, zdaj osvaja slovenske gore, potem pa? Politika!

KRANJ – Pred dobrimi petimi leti se je Mehtab Singh iz milijonskega indijskega mesta Ludhiana preselil v Slovenijo. Za novi dom si je izbral Kranj. V središču gorenjske metropole je sčasoma odprl trgovino, v kateri prodaja čaje, s katerimi trguje njegova družina. »Kar zgodilo se je. Pravzaprav mislim, da je moje življenje čakalo na Kranj,« je že pred časom pojasnil na vprašanje, zakaj ravno Kranj. In podobno spontano, kot nekakšno logično nadaljevanje njegove slovenske zgodbe, so se mu to poletje zgodile tudi gore. »Plezanje mi je postalo neznansko všeč in moram reči, da je to moja nova strast,« z zanosom pravi sikh, ki svojega turbana v gorah ne zamenja za čelado.

»Gore me že od nekdaj privlačijo. Že odkar sem prišel na Gorenjsko, mi prijatelji omenjajo Triglav in na vrhu krst z vrvjo po zadnji plati. Ker želim na vrh, sva se letos s prijateljem Titom Koširjem, sicer fotografom in športnikom, začela dogovarjati za vzpon,« pojasni Mehtab Singh.

Seveda ne moreš začeti z najvišjim v Sloveniji, zato je slovensko-indijski dvojec za začetek osvojil enega od nižjih dvatisočakov, Viševnik (2050 nadmorskih metrov). »Še nikoli v življenju nisem bil v gorah, a hodil sem povsem brez težav,« o svojem prvem vzponu, ki ga je opravil letos poleti, pove Mehtab Singh.

Viševniku so sledili še drugi vrhovi in ferate. »Viševnik, Ledinski vrh, Slemenova špica, Storžič, ferata nad Gozdom - Martuljkom in Zelenica. Zadnji bi moral biti Triglav,« jih sedem v vrsti našteje sogovornik. Triglav, pojasni, je bil predviden za sredino septembra, a ravno ta dan je močno deževalo, na višini pa se je dež že spreminjal v sneg. »Odločila sva se, da ne bova vztrajala za vsako ceno. Tako sva Triglav pustila za prihodnje leto. Priprave na vzpon se bodo nadaljevale, vrh pa bomo verjetno osvojili v številnejši zasedbi, saj nameravamo na pot povabiti še nekaj tujcev, ki živijo v Sloveniji,« načrtovanje mednarodnega vzpona opiše prvi kranjski Sikh, ki tudi v gorah ne sname svojega turbana.

Pa si v gorah namesto enega nadene dva? Mehtab Singh se nasmehne in pravi: »Ne, ne, vedno nosim samo en turban. Čelade ne uporabljam, čeprav so me prijatelji prosili, naj to storim. Dovolj je, da nosim turban. Bom že preživel.«

Mehtab Singh ne skriva, da so ga gore povsem očarale: »Že ves čas, odkar sem v Sloveniji, vem, da domačini zelo radi zahajajo v hribe. Razumel sem, da jih gore privlačijo, a vse do zdaj nisem imel občutka, kako je to, ko se znajdeš v tako čudovitem okolju. Biti tako blizu naravi, opaziti vsak list na drevesu, se držati za skalo – ter se popolnoma zanesti nanjo in na to, da bo zdržala tvojo težo. Očara te vsak pogled na poti, saj se razgled spreminja, lepota gora pa je takšna, da te očara in hkrati plaši.«

Nato misel podaljša v prihodnost in ugotovi, da bodo morali vsi – domačini, politiki in obiskovalci – poskrbeti, da bodo gore ostale takšne, kot so. Lepe, naravne in nedotaknjene. Ko govori o politiki, omenja tudi lastno prihodnost, saj se čez kakšni dve leti namerava vrniti v Indijo in tam ustvariti politično kariero: »Vsi me sprašujejo, zakaj. Pa jim vedno povem, da sem v življenju že dosti doživel in se marsičesa naučil. Moja dolžnost je, da to znanje in izkušnje delim z drugimi, to pa lahko storim le tako, da se vključim v politiko. Če se tega ne lotim, bom do konca življenja obžaloval in se spraševal, zakaj tega nisem naredil in zakaj izkušenj nisem delil z drugimi.«