Sto pet prostovoljnih šoferjev, prostoferjev, se je zbralo v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem. V projektu, ki ga koordinira zavod Zlata mreža, prostovoljci prevažajo starejše, ki ne (z)morejo na javni prevoz, hkrati pa nimajo nikogar, ki bi jih odpeljal v bolnišnico, lekarno, na pošto, banko, tudi trgovino … Iz 113 vključenih občin prihaja več kot 1200 prostoferjev, ki so pomagali več kot 17.000 uporabnikom.
»Dogodek je preboj za projekt prostofer, ker smo prvič skupaj zbrali voznike iz vse Slovenije. Namen je izobraževanje, ker si želimo, da bi bili prostoferji tudi varni vozniki. Po drugi strani pa tudi druženje, da se med sabo z različnih koncev malo povežejo, izmenjajo izkušnje …« je dejala Viktorija Muha iz zavoda Zlata mreža. Na poligonu smo lahko videli vozila iz več kot sto občin, vsak avto je imel grb občine in napis prostofer. Te oznake niso nepomembne, je pojasnil Miha Bogataj iz Zlate mreže. »Z vsemi občinami imamo dogovorjeno, da nas spustijo enako kot reševalna vozila do vrat. Naši vozniki so namreč tudi spremljevalci. Pripeljemo se do vrat bolnišnice, osebo pospremimo do sprejemnega okenca, potem pa se umaknemo na parkirišča zunaj tega območja.«
1200 prostovoljnih
šoferjev je pri nas.
Pod mentorstvom inštruktorjev varne vožnje so vadili odzive v kritičnih situacijah.
Eden od prostoferjev je naredil že več kot 700 prevozov.
Okoli 90 odstotkov prevozov je povezanih z zdravniško oskrbo, je dejal Bogataj. »Torej prevozi v bolnišnice, zdravstvene domove, lekarne. Zagotavljamo tudi prevoze na občino, upravno enoto, banko, pošto, CSD … Če imamo čas in če je vozilo prosto, odpeljemo uporabnike tudi v trgovine, na obisk k svojcem v dom upokojencev, želijo si tudi na pokopališče. Ne morete pa s prostoferjem v kino, gledališče …« Uporabniki naročijo prevoz po telefonu, svetujejo pa, da ga naročijo najmanj tri dni prej.
Cilj: priti povsod
Prostoferji so večinoma mlajši upokojenci, njihova povprečna starost je 64 let. Povprečno opravijo okoli 35.000 prevozov od vrat do vrat, eden od prostoferjev jih je naredil že več kot 700. Potrebe so vsako leto večje, ugotavljata Muhova in Bogataj, saj je prevozna revščina vedno večja. Prostofer je namenjen upokojencem, a Bogataj poudarja, da to ni taksi. »To je za tiste, ki ne vozijo sami, nimajo lastnega vozila, nimajo svojcev ali njihovi svojci živijo drugje in jim ne morejo pomagati, ali pa so preveč oddaljeni od javnega prometa.«
»Včasih rečejo, a smo že na Razdrtem? Ja, jim rečem, če se ne bi pogovarjali, bi bili še vedno v Ljubljani.«
Cilj zavoda Zlata mreža je, da pridejo v vse slovenske občine, zdaj so v 113, od tega v šestih mestnih. Občine morajo zagotoviti avtomobile in plačujejo okoli 200 evrov na mesec za klicni center. Vse drugo opravijo prostovoljci, zavod nima nobenega zaposlenega.
Hočejo pomagati
Na srečanje so povabili prostoferje, ki so opravili največ prevozov oziroma jih je občina, v kateri vozijo, predlagala za naziv najprostoferja, ki so ga dobili vsi povabljeni. Med njimi je bila Vanja Palčič iz Loške doline. V njeni občini je pet prostoferjev in je edina ženska. »Največkrat peljem starejše, večinoma ženske, v Ljubljano, v bolnišnico. Zelo so hvaležne, včasih gremo tudi na kavo.«
Na Vransko je prišel tudi Danijel Žnidar, prostofer iz Občine Brda. Tri leta že vozi, na leto naredi okoli 4000 kilometrov. »Največ vozimo v Ljubljano na onkologijo, v Valdoltro, Izolo, tudi na Golnik. Večinoma gre za starejše ženske, običajno vdove. Imajo otroke, ampak ti so šli od doma, ali v tujino ali v Ljubljano. Če bi jih otroci vozili, bi morali za to vzeti dopust, da bi se pripeljali v Brda,« je razložil Žnidar. Dodal je, da vsak človek lahko pomaga sočloveku. »Odločil sem se za krvodajalstvo, kmalu bom že stotič dal kri, in za prostoferje. Nekaj lahko daš družbi, okolju, v katerem živiš. Prej sem bil na prometni policiji in smo se veliko prevozili z avtom. V krvi ti je, da voziš.«
Pripravili so tudi predavanje oziroma delavnice o prometni varnosti in ravnanju z ranljivimi uporabniki. Fotografije: Damjan Končar
Med dolgimi prevozi do Ljubljane in nazaj se spletejo tudi prijateljske vezi. »Včasih rečejo gospe, a smo že na Razdrtem? Ja, jim rečem, če se ne bi pogovarjali, bi bili še vedno v Ljubljani.«
