Psiholog Musek Lešnik oster: Kdor se danes čudi nad nasiljem v šolah ....

V javnosti se je v zadnjih dneh znova razvnela razprava o varnosti otrok, učinkovitosti šolskega sistema in odgovornosti družbe, potem ko so v javnost prišli posnetki agresivnega obnašanja šolarjev. Takšni posnetki nekaterih strokovnjakov niti ne presenečajo, eden takšnih pa je psiholog Kristijan Musek Lešnik, ki že vrsto let opozarja na globlje težave. 

»Več kot petnajst let je, odkar sem začel glasno opozarjati, da bo nasilja v šolah vedno več, če se ne bo resno spremenil pristop do nasilja in tistih, ki ga zganjajo,« zapiše Musek Lešnik na svojem facebooku.

Njegovo sporočilo ni novo, a kot sam pravi, v teh dneh ni več presenečen nad tem, kar se dogaja.

»Kdor se danes čudi nad nasiljem v šolah in na spletu, je zadnjih petnajst let bodisi prespal, bodisi nima pojma o dinamiki nasilja, predvsem pa je očitno imel obilno zamašena ušesa, če v vsem tem času ni uspel slišati ponavljajočih prošenj šol, ravnateljev, učiteljev, da potrebujejo več podpore in orodij za soočanje z nasiljem.«

Ničelna toleranca – le lep slogan?

V Sloveniji pogosto slišimo frazo »ničelna toleranca do nasilja«. A po Musek Lešnikovih besedah gre le za prazne besede brez dejanske sistemske podpore, saj realnost v šolah kaže povsem drugačno sliko.

»Bodimo no resni, kakšna ničelna toleranca, če otroci v šolah v praksi doživljajo natančno nasprotne izkušnje in sporočila: da so nasilneži carji; da nasilje doseže svoje; da so žrtve tiste, ki se umaknejo iz šole; da nasilnim ni treba prevzeti odgovornosti; da se da zganjati nasilje brez posledic.«

Vzgoja, odgovornost, posledice

Po njegovem prepričanju je učinkovit odziv na nasilje mogoč le v okoljih, kjer so pravila jasna in posledice neizogibne. Otroci so po njegovih besedah »kot spužve«, ki vase vpijajo vrednote okolja.

»V okoljih, kjer veljajo jasna pravila in posledice (ki so za nasilneže bolj neprijetne kot ugodje, ki ga dosežejo z nasiljem), se lahko naučijo, da je nasilje nesprejemljivo.«

Če pa sistem mladim sporoča, da za nasilje ni posledic, se naučijo, da je nasilje sredstvo za dosego ciljev.

»Otroci, ki jih izkušnje naučijo, da jim ni treba prevzeti odgovornosti in posledic za svoje nasilje, bodo pa zrastli v odrasle bulije. (Kakršna koli podobnost z D. Trumpom ni niti približno naključna.)«

Kako dolgo bomo še čakali?

Musek Lešnik ne zavrača realnosti – nasilje je del družbe, je bilo in bo. A poudarja, da ga je možno omejevati, če obstaja volja in razumevanje, predvsem pa pripravljenost poslušati stroko.

»Za to, da bi ga začeli bolj učinkovito omejevati, bi se bilo treba vprašati, kaj in kje so stvari v šolah zavile v napačno smer in zakaj so vsa opozorila in prošnje tistih, ki smo opozarjali nanj, izzvenevale v prazno.«

Če tega ne bomo storili, opozarja, bodo današnje razprave le še ena zamujena priložnost.

»Čez leto, dve ali pet, se bo pa spet vsa vesoljna Slovenija čudila nad naslednjim odmevnim primerom, ki bo lahko enako žalosten in hud, kot so sedanji ... ali pa še bolj tragičen.«