V Cerknem se, podobno kot na Ptuju in v Cerknici, čas okrog pusta ustavi. Ali pa, odvisno od tega, koga vprašate, tedaj kraj šele zaživi. Na cerkljanskih ulicah že od prve januarske nedelje, ko se je tam pojavil prvi laufar, brbota v pričakovanju najbolj norih dni v letu. Letos bodo še posebno slavnostni, saj laufarija praznuje 70 let od ponovne obuditve. Leta 1956 so v Cerknem obudili dotlej skoraj pozabljeno pustno šego – laufarijo. Ta je v naslednjih desetletjih zgolj po zaslugi predanih domačinov prerasla v enega od najprepoznavnejših izrazov lokalne identitete. Najpogosteje jo – brez pretiravanja ali patetike – označujejo za srce Cerkljanske. Letošnja častitljiva obletnica zato pričakovano naravnost kliče po dogodkih, ki so že in še bodo v ospredje postavili ne le laufarje kot like, temveč tudi člane društva, ki desetletja namenjajo svoj prosti čas in energijo svojevrstnemu pustnemu običaju. Ta v kraj vsako leto privabi veliko obiskovalcev od blizu in daleč. Nekatere privlačijo liki, druge kalamuon, skozi katerega člani laufarije lokalnemu okolju nastavijo ogledalo tako iskreno in direktno, da včasih koga tudi rahlo do pretežno zaboli.
Program ob okrogli obletnici so snovali kar dolgo, je pred petkovim pogovornim večerom ob 70-letnici obuditve pustnega običaja poudaril predsednik društva Laufarija Cerkno Tomaž Lahajnar. Na omizju so se poleg njega zbrali še vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne, Adela Pukl iz Slovenskega etnografskega muzeja ter rokodelec in izdelovalec larf Vid Prezelj. Bistvo razprave je bila laufarija kot pustni običaj, njene posebnosti oziroma unikatnost v širšem slovenskem prostoru, govorili so tudi o vlogi muzejskih zbirk pri njenem ohranjanju in tem, kako prispeva k identiteti kraja, v katerem se je rodila.
Običaj je živ zaradi ljudi
Podatek, da ima društvo Laufarija Cerkno danes okrog 120 članov, precej pove o tem, kako domači prebivalci čutijo pomen tradicije in društva kot takega. Eden od članov je Tine Venko, avtor razstave Larfe, ki so jo za javnost odprli v Cerkljanskem muzeju. Na njej so na 32 fotografijah po avtorjevih besedah prikazani najlepši trenutki laufarije. Od bolj klasičnih, kot sta norenje ta terjastih po ulicah Cerknega in spremljanje Pusta k obsodbi ter eksekuciji, do pogledov in dotikov med liki, ki marsikateremu obiskovalcu uidejo. Fotograf zadnji dve leti dokumentira vsa obredja – priprave, šivanje oblek, koledovanje, pustno obsodbo, brano v cerkljanskem narečju, odkop bota in usmrtitev Pusta.
Povezovalka petkovega pogovora Tjaša Jurman je dejala, da »običaj ne more biti živ samo zato, ker imamo arhiv. Živ je samo, če je danes tu nekdo, ki ga naredi: če je tu nekdo, ki izdela larfo, ki prime za delo, ki obreda ne hrani le v spominu, ampak ga vsako leto znova postavi na ulico, pred ljudi, v čas, v katerem živimo. Nesnovna dediščina v resnici prebiva v ljudeh – v znanju in dejanjih.« Da je Venko tudi sam že skoraj desetletje član laufarije in je ta tradicija neizbrisen del njegove identitete, je pri fotografskem delu absolutna prednost – sam namreč dobro ve, kako naporno je včasih nositi masko oziroma se preleviti v posamezni lik. »Dober fotograf je v pravem trenutku vedno na pravem mestu. Sreča je, da laufarija že 70 let poteka po enakem scenariju, in tako točno vem, kateri korak bo naredil kateri lik. Vem, kako se pri odkopu bota recimo Ta star znoji pod masko, čeprav tega na zunaj sicer ni videti,« je povedal Venko pred odprtjem razstave.
Dokler bo živa laufarija, bo živa tudi Cerkljanska.
Izbira 32 najboljših fotografij je bila – pričakovano – težka. »Ena od fotografij je stara le 14 dni. Letos je bila ena od ulic zaradi praznovanja veselega decembra zaprta še do 15. januarja in je zato niso plužili. Prvič mi je tako uspelo narediti fotografijo laufarja na snegu,« je na kratko povzel, kako se je lotil izbiranja podob, ki zdaj visijo v eni od dvoran Cerkljanskega muzeja. Fotografsko razstavo popestri dragocen predmet, ki se je v Cerkno vrnil po dolgih desetletjih, in sicer originalna lesena maska Ta starega iz leta 1938. To je edini laufarski lik, ki mu je dovoljeno govoriti – in to tudi s pridom in vešče izkorišča. Larfa, ki bo skupaj s fotografijami na ogled do 17. februarja, spada med najstarejša ohranjena naličja cerkljanske laufarije v zbirki Slovenskega etnografskega muzeja. Nastala je po naročilu cerkljanskega rojaka Petra Breliha, enega glavnih pobudnikov obnove laufarije leta 1956.
V 30. letih prejšnjega stoletja je domnevno naročil izdelavo treh larf – izdelal mu jih je rezbar Avguštin Hadalin – in zanje plačal 90 lir. Tedaj je to ustrezalo vrednosti dveh telet. Mojster je, kot so zapisali v Cerkljanskem muzeju, na račun pripisal: »Delo je bilo zamudno, ker smo že pozabili, kakšne so bile […], a vendar mislim, da sem se dobro pogodil, in upam, da se vam ne bo zdel prevelik račun.« Po drugi svetovni vojni je Brelih maske posodil Slovenskemu etnografskemu muzeju, leta 1949 pa so jih odkupili. Svojevrstno je bilo v petek v Cerknem opazovati lik Ta starega, ki je zrl v »svojo« originalno masko, varno spravljeno v stekleni vitrini. Čeprav člani laufarije večkrat povedo, da nositi larfe ni najbolj preprosta stvar pod soncem, pa tem maskam dejstvo, da so v nasprotju s tistimi iz kož in drugih materialov izdelane iz lesa, po besedah kustosinje Adele Pukl podaljšuje življenje. Rokodelec in izdelovalec larf Vid Prezelj je na koncu pogovornega večera dejal, da »moramo delati lepe reči, če hočemo imeti lep svet. Lepe reči pa zmeraj pridejo iz dobrega srca. Dokler bo živa laufarija, bo živa tudi Cerkljanska.« Laufarija je, pa ne zgolj po njegovem prepričanju, nekaj lepega in dobrega, na kar bi morala biti ponosna ne samo lokalna skupnost, ki s tem običajem živi in diha, temveč tudi država. Leta 2014 so laufarijo – ne nepomemben podatek v luči priznanja tradiciji in ljudem, ki jo ohranjajo živo – razglasili za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena.
Razstava Larfe bo na ogled do 17. februarja. FOTO: Sašo Tušar
Poslanstvo laufarjev je, da na Cerkljansko prikličejo pomlad, s pustnim obredom obračunajo z vsem slabim in napačnim preteklega leta ter skupnosti omogočijo nov začetek. FOTO: Sašo Tušar
Ta star in Ta stara in originalna lesena maska izpred druge svetovne vojne. FOTO: Sašo Tušar
Na ogled je 32 fotografij. FOTO: Sašo Tušar
Cerkljanska laufarija je eden najstarejših in najbolj samosvojih pustnih obredov pri nas. FOTO: Sašo Tušar
