Na domačiji Škunder v Slivni blizu Geometričnega središča Slovenije kmetujeta
Barbara in
Bojan Vrtačnik. Imata 21 hektarjev veliko ekološko kmetijo, ki za hribovsko ni prav velika. »Imamo nekaj gozda, njiv, pašnikov in travnikov, vsega po malem. Šest repov v hlevu in nekaj kokoši,« pove Barbara, po poklicu računovodkinja, ki je, zanimivo, otroštvo do 14. leta preživela v Ljubljani. »Potem smo se preselili na Vače, kjer sem spoznala moža in ostala na podeželju. Življenje na kmetih me je tako pritegnilo, da ga ne bi več zamenjala za mesto.«
2017. sta prevzela kmetijo.
Gre za starodavno kmetijo Pr Škunder, kjer še danes stoji kašča iz brun iz leta 1797, tam so vse leto postavljene jaslice. »Sicer pa z možem v naslednjem letu načrtujeva, da bi v zgornjem delu uredila spanje na seniku za obiskovalce, da bi doživeli vso pristnost našega okolja,« pravi Barbara. Zraven hiše stoji zelo lepo ohranjen toplar, to je dvojni kozolec za shranjevanje sena, žita, koruze.
Kašča iz leta 1797. FOTO: Osebni arhiv
Njive imajo zasejane z aronijo, sivko, piro ter pšenico. »Izdelujemo 100-odstotni sok aronije, čaj, prah ter liker iz aronije, iz sivke izdelam sirup, liker, cvetove pa uporabim pri peki domačih piškotov.« Iz domače pšenične in pirine moke peče pecivo in kruh, nekaj ostane za prodajo obiskovalcem. Seveda kmetija ne bi bila kmetija, če ne bi pridelovali svojega žganja in kisa.
Pred leti se je Barbara preskusila na lončarskem vretenu: »Šla sem na delavnico in spoznala, da mi je glina blizu.« Kmalu sta jo gnetenje gline in oblikovanje tako prevzeli, da si je v manjši domači garaži uredila delavnico. Danes izdeluje unikatno keramiko z oblikovnim pridihom slovenske čipke in sivke. Njeni izdelki, ki se ponašajo s certifikatom kakovosti srce Slovenije, so različni, od posod za sadje in cvetje, okrasnih posodic za piškote, skled do milnikov, žlic. Vsako posodo okrasi s filigransko natančnostjo. Ko oblikuje lonček ali vrček, se zamudno delo pravzaprav šele začne. Zarobi ga z vzorcem čipkaste pasice, nato pa doda miniaturni cvet. V omenjeni garaži večkrat na leto pripravi lončarsko-keramične delavnice.
Za konec še cvet. FOTO: Osebni arhiv
Barbara in Bojan sta kmetijo prevzela leta 2017 in je lep primer kmetije, kjer so se našli prevzemniki in se pašniki in travniki še ne bodo zarasli. Kljub temu Barbara opozarja, da ob vseh opisanih dejavnostih kmetija še ne daje enega delovnega mesta. »Zato sva midva z možem v službi.« Bojanova mati in oče,
Ivana in
Anton, skrbita za živali, prav tako je doma sin
Nejc, medtem ko hči
Ema študira.
»Ob razvoju načrtujeva, da bi vsaj eden ostal doma. V vasi je vsako leto več turistov in obiskovalcev, zato računava, da bi dodatni dohodek ustvarila s prenočišči.« A seveda ne gre čez noč. Zlasti ne na hribovski kmetiji na 620 metrih nadmorske višine, kjer so možnosti kmetovanja omejene in se je treba za liter mleka ali kilogram žita precej bolj potruditi kot kje v dolini. Zato hribovske kmetije danes brez dodane vrednosti v turizmu in domačih izdelkih niso konkurenčne in ne morejo preživeti.
Slovenija kljub nekaterim subvencijam še nima pravega nacionalnega programa za spodbujanje tovrstnega kmetovanja in s tem zadrževanja ljudi v hribovskih vaseh, kot denimo v Avstriji ali Švici, kjer tovrstni programi tečejo že od sedemdesetih let.
