Radarska (ne)varnost

V nabiralniku me je spet pričakal moder odrezek. To ne pomeni nič dobrega: davčno upravo ali pa policijo. Pri meni je največkrat ljubljansko redarstvo. Janković je Parmovo, na kateri ni vrtcev ali šol ali bolnišnic ali domov za upokojence – pred zavodom za zaposlovanje pa tudi ni pretirane gneče, so brezposelni že izgubili upanje –, razglasil za cono 30, njegovi radi-bi-bili-šerifi pa so na kandelaber namontirali radar. Poskušam na poti v službo loviti tole tridesetko, ampak včasih vseeno prekoračim tolerančni prag in gre polovica od 80 evrov.

Mogoče sem pa nazadnje na gas pritisnil od besa, ko sem po radiu poslušal najnovejšo nebulozo Agencije za varnost v prometu (AVP), pred petimi leti ustanovljenega birokratskega aparata s 100–150 zaposlenimi, od katerega, razen pompoznega in (za)upanje vzbujajočega naziva, ni haska: da bi komercialne radijske postaje v sklopu projekta Molk za življenje! prepričali, naj ne objavljajo več lokacij kontrol prometa in radarjev.

Najprej: celo policisti sami priznavajo, da obveščanje prek radijskih valov pripomore k umiritvi prometa, zato, kot je rekla njihova presatašejka Vesna Drole: »Tem aktivnostim ne nasprotujemo.« Naprej: statistika kaže, da obveščanje o radarjih ne botruje večjemu številu nesreč. Če namreč bi, poštirkani Avstrijci ne bi obveščali o radarskih kontrolah celo na nacionalnem radiu – česar naš ne počne.

A AVP res ne najde pametnejšega načina za ozaveščanje v resnici objestnih voznikov? Zase trdim, da to nisem: čeprav na prazni avtocesti stisnem na 140 ali 150 in na prazni regionalki na 90. Ko zapeljem v vas ali mesto, pa sam od sebe spustim na 50, v bližini šol na 30 – in bi to naredil tudi brez prometnih znakov.

Molk za življenje! je melodramatično, brez strokovnih argumentov zasnovan projekt, s katerim hoče AVP upravičiti svoj obstoj, policiste pa preleviti v inkasante, ki mu bodo s polnjenjem proračuna zaslužili za plače. Kot da ni kasiranje že dovolj domena Jankovića in njegovih radi-bi-bili-šerifov.