Radiolog v UKC manj učinkovit kot pri zasebnikih: 150 izvidov v bolnišnici, več kot tisoč drugje

V UKC Maribor so se odprla neprijetna vprašanja o storilnosti radiologov: v javni ustanovi naj bi bili pri pisanju izvidov občutno manj hitri kot takrat, ko delajo za zasebne oziroma druge izvajalce, poroča RTV.

V ospredju je primer radiologa Mitje Ruprehta, nekdanjega predstojnika radiologije. Oktobra je po podatkih, ki jih navaja nacionalka, skupaj opravil več kot 1500 MR-preiskav – to pomeni približno 50 na dan. V matičnem UKC Maribor naj bi jih naredil okoli 150, večino – približno 1400 – pa po pogodbah za ptujsko bolnišnico in diagnostični center s Ptuja. Delo je opravljal na daljavo in s soglasjem delodajalca, pri čemer je bila omejitev postavljena na največ osem ur tedensko. Do tako visokih številk je kritičen nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin, ki namiguje, da brez dodatne pomoči tak tempo težko vzdrži en sam človek. »Malo sem se pozanimal pri zelo produktivnih rentgenologih, in pravijo, da 450 preiskav na mesec lahko napišejo. 1500 pa seveda pomeni, da je imel neko zunanjo pomoč, ali kolegov ali pa mogoče že umetne inteligence,« je dejal.

RTV ob tem izpostavlja še primerjavo z delom celotnega UKC Maribor: letos so tam opravili približno 16.000 MR-preiskav, kar nanese okoli 1600 mesečno, pri čemer sodeluje 29 radiologov (poleg MR delajo tudi druge preiskave). Zakaj se v javnih zavodih pogosto ne dosega več, ostaja nepojasnjeno – direktor UKC Maribor za TV Slovenija tokrat ni bil dosegljiv. Fakin kot ključen razlog navaja denar in razmerja v plačilih. »Javni zavodi bi lahko opravili na človeka vsaj toliko preiskav kot zasebniki, vsaj toliko. [...] Teh preiskav preprosto ne opravijo, ker je plačilo zanje premajhno. Plačilo pri zasebnikih je večje in večji denar vleče,« poudarja. Opozarja tudi na pritisk na vodstva: »Če direktor stisne zdravnike, da delajo 10 odstotkov več, ne bo dolgo direktor.«

Po poročanju RTV novi zakon o zdravstveni dejavnosti zavodom nalaga, da morajo redno – mesečno – spremljati obremenitve zdravstvenih delavcev in o tem poročati ministrstvu. Merjenje storilnosti in nadzor nad obremenitvami pa tako v praksi pade predvsem na delodajalce, torej direktorje.