Raje na kmetijo kot v dom 
za starejše

LJUBLJANA – Programski odbor Cerarjevega SMC za socialno politiko, družino in trg dela, ki ga vodi mag. Bojana Cvahte, nekdanja državna sekretarka ministrstva za delo in poznejša (od leta 2007 do leta 2012) direktorica strokovne službe varuha človekovih pravic, je soglasno podprl pilotni projekt Bivalne enote na kmetijah (BEK). Gre, kajpak, šele za preverjanje uresničljivosti možnosti, da bi starejše državljanke in starejši državljani, »ki ne zmorejo več živeti sami, si pa želijo živeti v okolju, ki jim je blizu, ob minimalni podpori nadaljevali povsem samostojno (?!) življenje v manjših bivalnih skupnostih na kmetijah«. Prihodnja namestitev oziroma vključitev v BEK naj bi bila pisana na kožo tudi vsem tistim starejšim in starajočim se državljanom, ki odklanjajo namestitev v ustanovah institucionalnega varstva in bi vsekakor radi svoje življenje nadaljevali v skupnosti neke manjše bivalne skupine, še najraje na podeželju.

Nove, inovativne metode

S tem pilotnim projektom naj bi se, skratka, tudi Slovenija vendarle začela zgledovati po tako imenovanih dobrih praksah, denimo izkušnji sosednje Avstrije na tem področju. Omenjeni odbor največje vladne stranke je sicer resda za zdaj komaj pozval ministrstva, pristojna za delo, za kmetijstvo oziroma tudi za gospodarstvo, naj čim hitreje zagotovijo vse potrebne pogoje za zagon takšnega pilotnega projekta. Članice in člani odbora največje vladne stranke so, tako so namreč sporočili iz službe SMS za odnose z javnostmi, v razpravi poudarjale, češ da konec koncev že zakon o socialnem varstvu omogoča razvoj in v nadaljevanju uporabo novih, inovativnih metod, oblik in pristopov za preprečitev in reševanje stisk posameznih najbolj ranljivih družbenih skupin. Poudarile so še nekaj: da si v slovenski družbi želimo izboljšati pogoje za razvoj zadružništva, za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah in za dodatno zaposlovanje na kmetijah. No, ker pa se v naši državi hkrati zavzemamo tudi za razvoj samooskrbe in lokalnih tržnic ter socialnega podjetništva ter ker želimo spodbuditi razvoj socialnega turizma na podeželju, bo menda takšen pilotni projekt nedvomno zaželen.

Drži, na prvi pogled nadvse všečni predlog (populistični poziv) iz največje vladne stranke, naj se nemudoma lotijo priprav na zagon navedenega pilotnega projekta, bo glede na razmerja na slovenskem političnem prizorišču oziroma v koaliciji za ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi dr. Anja Kopač Mrak, za ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki ga vodi mag. Dejan Židan, ter za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki ga vodi Zdravko Počivalšek, tako rekoč ukaz. Treba pa je vedeti, da morebitno bodoče uresničevanje takšnega projekta le ne bo tako preprosto, kot se morda komu zdi na prvi pogled: navsezadnje bo treba usklajevati in uskladiti potrebe podeželja (slovenskega kmetijstva), kjer razmere niso niti približno rožnate, kvečjemu nasprotno, z željami in potrebami starejših državljank in državljanov, »ki ne zmorejo več živeti sami, si pa želijo živeti v okolju, ki jim je blizu, ob minimalni podpori nadaljevati povsem samostojno življenje v manjših bivalnih skupnostih na kmetijah«, ter z izboljšanjem pogojev za razvoj zadružništva, za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah in tudi še z dodatnim zaposlovanjem na kmetijah.

Ne gre za mačji kašelj

Kar zagotovo ni (ne bo) mačji kašelj. Na papirju ali ko komaj pride iz ust udeležencev sestanka nekega strankarskega odbora, skoraj vse lahko zveni idealno ali navdušujoče, v praksi pa potem žal le ni vedno oziroma ni skoraj nikoli tako.

Kakor koli, Slavica Klemenčič je pred časom na posvetu v Šentilju predstavila argumente, zakaj vse bi prihodnje bivanje starostnikov na kmetijah pomenilo zelo dobro alternativo njihovi morebitni namestitvi v domovih za ostarele. Pri tem je opozorila, da bi bila ciljna skupina, ki naj bi prednostno sodelovala v projektu namestitve v bivalnih enotah na kmetijah, predvsem tisti starostniki, ki bodo starejši od 60 let, med njimi pa zlasti vsi tisti, ki so v preteklosti že živeli na podeželju, ki so osamljeni in ne morejo sami živeti (ostati) doma, ki si ne želijo institucionalnega varstva, vendar pa so še vedno aktivni in fizično neovirani. Prednost bivanja starostnikov v tako imenovanih BEK pa naj bi bila: njihov prehod v novo obliko življenja brez večjega stresa, ohranjanje občutka domačnosti in pripadnosti, to, da bi bili njihovi svojci v zanje dostopni oddaljenosti, in tudi izboljšanje njihovega splošnega počutja. K njihovemu boljšemu splošnemu počutju in kakovostnemu preživljanju starosti naj bi vsekakor prispevala tudi njihova vključenost v hortikulturno terapijo, ki spodbuja občutek koristnosti, v terapije z živalmi, ki omogočajo več zdravega gibanja, v medgeneracijsko sodelovanje, ki krepi občutek boljših medosebnih odnosov, ter preživljanje veliko več časa v naravi in z naravo. Tudi ekonomski vidik BEK bi bil lahko ugoden, na primer povezan celo z možnostjo dodatnega zaposlovanja na kmetijah. Kot pri vsaki takšni stvari pa sta utemeljitev silne koristnosti tako lepe zamisli in politično zavzemanje zanjo šele prva dva, najlažja koraka od stotih, ki bi jih bilo v nadaljevanju še nujno treba skrbno premisliti in narediti.