Raka zdravil kot navadno vnetje

NOVA GORICA – Ko je 56-letni Stevo Petrovič iz Solkana izvedel za pravilno in zanj usodno diagnozo, je oktobra 2013 zapisal več kot pomenljive besede: »Po enem letu napačnega in premalo skrbnega zdravljenja sem soočen z grozljivo novico, da mi preostane le še nekaj mesecev življenja. Včasih se mi zdi, da sanjam, in upam, da mi bodo povedali, da je tudi zadnja grozljiva diagnoza zgrešena.« Žal ni bila. Zaradi pljučnega raka je umrl na zadnji dan leta.

Rak je bil v četrtem stadiju

Damjan Birtič je pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravnal v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke ter tako povzročil, da se je komu občutno poslabšalo zdravje, zaradi česar je v nadaljevanju ta umrl s tem, da... Tako so zapisali tožilci, ki so zaradi malomarnega zdravljenja Petroviča na kazenskem oddelku okrožnega sodišča v Novi Gorici vložili še nepravnomočno obtožbo, nam je potrdila tudi pooblaščenka Petrovičevih svojcev, novogoriška odvetnica Kati Mininčič.

Specialist pnevmologije iz šempetrske bolnišnice dr. Franca Derganca naj bi grešil s tem, ko pacienta Steva Petroviča v času zdravljenja pri njem med julijem 2012 in majem 2013 ni nikoli napotil na terciarno raven (kliniko za pljučne bolezni Golnik) niti ni uporabil dostopnih diagnostičnih preiskav pljuč (bronhoskopija, torakoskopija ...). Te bi osvetlile naravo ugotovljenih sprememb v desnih pljučih, toda Birtič je vztrajal pri svoji diagnozi pljučnega infekta, čeprav je imel po prepričanju organov pregona vse ključne podatke, ki bi ga morali napeljati na klinični sum pljučnega raka.

Več kot leto dni je moralo miniti, ko je dolgoletni kadilec Petrovič le poiskal pomoč na Golniku in tam so takoj ugotovili, kaj je z njim v resnici narobe. Osemnajstega julija 2013 je izvedel, da ima adenokarcinom desnega zgornjega pljučnega režnja, ki pa je do takrat napredoval že do stadija T4N3M1b in bil nedostopen uspešnemu zdravljenju, s čimer mu je bila odvzeta vsakršna možnost preživetja.

Stevovi hčeri Poloni so fatalno novico sporočili z besedami: »Žal je za vsako zdravljenje prepozno, odpeljite ga domov in koristno preživite preostanek njegovega časa. Če boste skupaj dočakali silvestrovo, bo to pravi čudež.« Oče je zares umrl na silvestrovo, nekaj mesecev prej pa napisal pretresljivo pismo pristojnim. »Ob koncu te zgodbe ne morem zaključiti drugače, kot da je šlo za površno skrb dr. Birtiča za mene in mojo bolezen ter njegovo egoistično prepričanje o svojem prav, torej o postavljeni diagnozi o gnojni buli, o kateri kljub slabemu odzivu mojega telesa na antibiotike nikoli ni podvomil. Nasprotno, tudi mene je prepričal, da ne potrebujem drugega mnenja,« je zapisal.

Le po drugo mnenje, toda prepozno

Opisal je svojo kalvarijo, ki se je začela julija 2012, ko je poiskal zdravniško pomoč, saj ni prišel do sape in je težko dihal. Že ko so ga prvič odpustili iz bolnišnice, naj bi Birtič v odpustnem pismu resnici na ljubo zapisal, da je med možnimi diagnozami tudi pljučni rak (diagnosticirana je namreč bila približno pet centimetrov velika bula), a je odtlej zdravil le absces oziroma vnetni pojav ter mu predpisoval antibiotike.

Ker s Stevom ni in ni šlo na bolje, ravno obratno, so začeli spraševati o možnosti napotitve na Golnik, a naj bi Birtič hčeri povedal, da ga bo že sam poslal tja, če bo to potrebno. »Opazil sem, da dr. Birtiču ni prav, da dvomimo o njegovi strokovnosti, zato sem se odločil, da ne bom šel mimo njega na Golnik,« je zapisal Petrovič. Torej je še naprej jemal antibiotike, čeprav se je pri njem pojavila pljučnica, nato še nepojasnjena bolečina na desni strani prsnega koša in v desni rami z izžarevanjem v prste, dajal je shujšan videz, hitro se je upehal, imel je vrtoglavice.

Novembra 2012 so ga v šempetrski bolnišnici naročili na kontrolni pregled čez leto dni, Birtič naj bi mu bil tedaj povedal, da je zdravljenje abscesa dolgotrajno, ni pa to nič resnejšega ali življenjsko ogrožujočega. Ker pa so se težave še kopičile, se je Petrovič nekaj mesecev pozneje le odločil poiskati drugo mnenje in iz zasebne ambulante pulmologa dr. Marjana Šadla so ga urgentno napotili na Golnik, kjer pa je torej izvedel, da se mu izteka čas.

Ne malomaren, premalo izkušen?

Ni vsako neuspešno zdravljenje kaznivo dejanje, vendar novogoriški tožilci trdijo, da je bilo Birtičevo ravnanje v zadevi Petrovič kaznivo početje, za katero je zagrožena kazen do osem let zapora. Napačno naj bi namreč vztrajal pri diagnozi pljučnega infekta in je zato obstoječa bolezen rak ostala neodkrita leto dni, ko je bilo za pacienta že prepozno.

Birtič je med sodno preiskavo po naših informacijah zavrnil krivdo in pojasnil dejavnike, ki so govorili v prid postavljeni diagnozi v smeri vnetnega dogajanja in pravilnosti vpeljanega zdravljenja. Na kontrolnem rentgenskem pregledu po njegovem mnenju ni bilo prisotnega nobenega simptoma, ki bi govoril o obstoju malignoma. Prav pogosti CT- in RTG-pregledi naj bi dokazovali, da ni ravnal malomarno in ni izključil malignega obolenja, ampak ga opravljene preiskave pač niso potrdile.

Toda tožilstvo očitno ima podatek, da je bilo zadnje CT-slikanje pri Petroviču opravljeno že 13. septembra 2012. Sodna izvedenka prim dr. Zlata Remškar se strinja, da je bilo po pravilih zdravniške stroke napačno, da se je kar leto dni vztrajalo pri napačni diagnozi, in bi moral Birtič med medicinsko obravnavo Petroviča pomisliti, da je na napačni poti, ne pa se osredotočati na zdravljenje vnetja. Vendar je izvedenka v zaključku mnenja sklenila, da dr. Damjan Birtič ni ravnal malomarno, ampak je imel le premalo kliničnih izkušenj. Kakšne posebne teže takemu zaključku njenega mnenja na tožilstvu očitno ne dajejo; po njihovem gre le za povsem subjektivni pristop k podajanju mnenja in krčevit poskus iskanja vseh možnih okoliščin, ki bi obravnavani postopek zdravljenja oprali.