BOHINJSKA BISTRICA – Savska linija je ena od pozabljenih zgodb prve svetovne vojne. Zagotovo tudi dandanes o zadnji obrambi soške fronte razen redkih zgodovinarjev sploh ne bi vedeli, če je ne bi iz pozabe iztrgal Bohinjec Lojz Budkovič. Diplomirani inženir gozdarstva, ki se je več kot desetletje ponašal z eno najbolj elitnih pisarn v Sloveniji, tisto na pokljuškem Mrzlem studencu, sicer pa tudi alpinist, je med rednim delom v pokljuških gozdovih večkrat naletel na nenavadne vijuge in okope, prekrite z mahom in zemljo, za katere je bilo jasno, da niso nastali po naravni poti, ampak jih je moral izkopati človek. Lojz si tega pojava ni znal razložiti. Zakaj bi kdo na Pokljuki kopal nekakšne strelske jarke? In kdo in kdaj naj bi to počel?
Skrivnost mu je pred okoli 22 leti pomagal razjasniti njegov brat Tomaž Budkovič, legenda bohinjskega odkrivanja soške fronte in vloge Bohinja kot njenega zaledja. Zdaj že skoraj tri leta pokojni Tomaž je bil prava enciklopedija znanja in vedenja o tem, kaj se je dogajalo na krnskem bojišču, saj sta bila skupaj z Jankom Stuškom stebra društva Mali vojni muzej in sta z območja Krna in širše okolice desetletja v dolino prinašala ostanke prve svetovne. Zbirko več kot 600 predmetov sta leta 1989 predala Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, zdaj jo upravlja Gorenjski muzej. To je bila sploh prva zbirka iz prve svetovne vojne v Sloveniji, tista v Kobaridu je nastala veliko pozneje. Tomaž Budkovič je bil po poklicu geolog, a po duši zgodovinar, in je zaradi tega postal posmrtni častni občan Bohinja, o svoji dejavnosti pa je napisal štiri knjige. Edino Savska linija je manjkala v njegovem opusu, in to je na srečo prenesel kar na brata.
O tem se ni govorilo
»Ko sem ga pred 22 leti vprašal, kaj naj bi bili tisti jarki, mi je razložil, da so zagotovo del Savske linije, to je obrambnega sistema, ki so ga začeli graditi leta 1915 za vsak primer, če bi obrambna linija na Soči padla,« pripoveduje Lojz. Ker imajo ljubezen do zgodovine očitno v krvi, se je takoj lotil raziskovanja in Savsko linijo rešil pred popolno pozabo. Pri tem si ni mogel pomagati s kaj prida podatki, saj je bila zadeva na moč skrivna. O tem se ni smelo govoriti in maloštevilni Bohinjci so o tem sploh kaj vedeli. Gradili so jo italijanski in ruski vojni ujetniki ter delavske enote, včasih so morali na pomoč priskočiti tudi domačini. Bohinj se je sicer izognil prvi vojni liniji, vendar je bil zelo povezan z dogajanjem, saj so od tu oskrbovali vojake, ki so se borili v goratem predelu, kjer je potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko. Bilo je polno omejitev, Bohinjci niso smeli klati živine in kuhati žganja, vladala je cenzura, prisiljeni so bili vojakom oddajati hrano, vseskozi pa so se slišale eksplozije z bojišča.
»Takrat je vladala velika negotovost, Avstro-Ogrska se je bala, da ne bi zdržala italijanskih napadov, zato so začeli v zaledju, od Soteske v Bohinju prek Pokljuke in Mežaklje, mimo dolinske zapore v Mojstrani in do Kepe v Karavankah, graditi obrambno linijo. Jarki so bili globoki okoli 1,80 metra, da so se vojaki lahko skrili v njih, na vsakih nekaj metrov pa so bile tudi bočne zaščite, ki so obvarovale vojake ob straneh, če je padla v rov granata,« pripoveduje.
Izpolnil je obljubo bratu
Lojzu je uspelo najti in dokumentirati kar 2597 strelskih jarkov in 114 prednjih položajev na več kot šestih kilometrih linije, ki je dolga okoli 20 kilometrov. Vse je zapisal in izmeril s sodobno tehnologijo GPS ter pofotografiral, s posebno tehnologijo so naredili tudi radarske posnetke, na katerih se lepo vidi potek linije od začetka do konca. Seveda si lahko predstavljamo, koliko časa je porabil, da se je prebijal po marsikod neprehodnem, zaraščenem ali prepadnem območju, da je lahko sledil obrambni črti. Brez bohinjske trme zagotovo ni šlo!
»Ja, malo pritegnjen moraš biti, da se to greš, a mene zgodovina zelo zanima in mi nikoli ni bilo težko. Hotel sem samo, da stvar ne bi bila pozabljena, poleg tega sem tudi obljubil bratu, ki ga je žal smrt prehitela, da bom stvar raziskal do konca,« pove.
Pri svojem terenskem delu se je pogovarjal tudi s pričami gradnje, ki pa jih je vsako leto seveda manj. Veliko so mu povedali zdaj že pokojna Langus in Jaka Korošec z Gorjuš pa Marjan Oblak in Andraž Hrastar za območji Mojstrane in Radovne. Tako je izvedel, da so bili vojni ujetniki in vojaki, ki so kopali jarke, nastanjeni kar pri lokalnih prebivalcih, a ti niso bili prav nič zadovoljni z njimi, saj so jim občasno plenili hrano. Savske linije na srečo nikoli niso uporabili. Menda se lahko za to zahvalimo samo feldmaršalu avstrijske Soške armade Svetozarju Borojeviću. Kdo ve, kako bi se obrnil tok zgodovine, če mu ne bi uspelo zadržati številnejše in veliko bolje oborožene italijanske vojske na soškem bojišču in bi se boji premaknili v Bohinj in v osrednjo Slovenijo.
Kaj bomo z odkritjem?
Kakor koli, Savska linija je zdaj razkrita, Lojz Budkovič je opravil svoje delo. Razen njegovih zapisov in odkritij je v Sloveniji o tem bolj malo napisanega, pravzaprav o Savski liniji nihče sploh nič ni vedel. A zdaj se je izkazalo, da nas še kako zanima prva svetovna vojna. Ko je imel pred nekaj dnevi predstavitev oziroma predavanje o Savski liniji v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, se je kar trlo obiskovalcev in je zmanjkalo stolov in prostora. Zato bi bilo vsekakor prav, da se po odkritju zganejo še odgovorne ustanove in njegovo delo nadgradijo, zaščitijo in predstavijo javnosti. Že leta 1996 je enota Slovenske vojske del jarka na Pokljuki obnovila, Triglavski narodni park pa je poskrbel za informacijske table in obnovljeni odsek vključil v Pokljuško pot. »Moja skrita želja je, da bi Savsko linijo vključili v Pot miru, ki je bila lani iz Posočja razširjena tudi v Bohinj. A to je že druga zgodba, na katero nimam več nobenega vpliva. Žal smo včasih priče nerazumljivim predpisom. Pred leti smo hoteli obnoviti staro kapelico iz prve svetovne vojne na Komni, a nam TNP tega ni dovolil, saj da je na njihovem območju dovoljena le gradnja za potrebe gorništva,« z nekoliko trpkim glasom še pove Lojz Budkovič.
