Razkrivamo! Petri so nekaj dni po rojstvu sina rekli, da je umrl: »Nisem ga smela videti, ne vem niti, kje naj bi bil pokopan ...« (FOTO)

Petra Lorbek je bila junija 1998 stara komaj 22 let. To je bila njena prva nosečnost in njen prvi porod. Zvečer 17. junija jo je partner, ki je danes njen mož, odpeljal v mariborsko porodnišnico. »Malo pred polnočjo me je pripeljal. Popadke sem imela na minuto. Bila sem mlada, prvi porod, naivna. Sploh nisem vedela, kaj naj pričakujem.« Spominja se, da partnerju niso dovolili z njo. »Rekla sem: 'On bo z mano.' Pa mu je medicinska sestra rekla: 'Ne, ne. Jutri enkrat pokličite, mogoče bo kaj.' Poslala ga je ven.« Po pregledu naj bi bila odprta približno centimeter. Odpeljali so jo v sobo, priključili na CTG in ji dejali, naj poskusi zaspati. »Sestra je ugasnila luč in odšla. Čez kakšne pol ure mi je postalo res slabo.«

Ko je osebje preverilo CTG, se je dogajanje nenadoma pospešilo. Petra se spominja klicanja zdravnika, ultrazvočnega pregleda in odločitve za nujni carski rez. Dokumentacija, ki jo je predložila, potrjuje, da je dečka rodila 18. junija 1998 ob 2.40. Tehtal je 2350 gramov in meril 48 centimetrov. V porodni dokumentaciji je zapisan je patološki CTG, porod pa je bil sprožen s carskim rezom v splošni anesteziji. 

Porodni zapis kaže, da je bila takrat 22-letna Petra v porodnišnico sprejeta v noči na 18. junij 1998. FOTO: Osebni Arhiv

Ko se je Petra prebudila iz narkoze, je imela samo eno vprašanje. »Kje je moj otrok? Kako je moj otrok? Sploh še nisem vedela, da je fantek.« Pravi, da dolgo ni dobila jasnega odgovora. Nato ji je zdravnik povedal, da so otroka odpeljali na pediatrijo, da so ga večkrat oživljali ter da je njegovo stanje izjemno resno. Petri so pojasnili, da je prišlo do abrupcije oziroma prezgodnje ločitve posteljice. Sina ni mogla videti. »Prosila sem, da bi šla k njemu, pa so mi rekli, da ne smem, ker sem po carskem rezu.« Zato je partnerja prosila, naj otroka obišče in fotografira, kar je tudi storil. To fotografijo še danes hrani. Na fotografiji ima novorojenček zgolj cevko za hranjenje, sicer pa je ves čas spal. 

Petra pravi, da je sina prvič videla šele pozneje. »Jaz osebno sem ga videla šele četrti dan.« Ko jo je partner končno odpeljal do njega, se spominja, da sta morala pred vrati počakati. »Sestra je rekla: 'Počakajte, da ga pripravimo.' Takrat tega nisem razumela. Spraševala sem se, kaj morajo pripraviti.« Ko sta vstopila, je bil deček obdan z mnogimi medicinskimi aparaturami. Petra pripoveduje tudi o srečanju z zdravnikom, ki ga je vprašala, kaj se dogaja, ta pa naj bi jima dejal: »Gospa, kaj vi to mene sprašujete? Pojdite vprašat porodničarja, kakšne svinjarije se tukaj dogajajo.« 

V dokumentaciji je zapisano, da se je deček rodil 18. junija 1998 ob 2.40, tehtal 2350 gramov in meril 48 centimetrov. FOTO: Osebni Arhiv

Naslednje jutro so ji povedali, da je otrok umrl 

Po podatkih, ki jih je dobila Petra, naj bi njen sin umrl 22. junija pozno zvečer. Naslednje jutro je k njej prišla pediatrinja. Besede, ki jih je takrat slišala, se ji še danes vračajo. »Rekla je: 'Gospa, moram vam povedati, da je vaš sin umrl.' Tako, kot da bi mi prodala kilo kruha. Brez čustev.« Petra se je zlomila. »V tistem trenutku sem znorela.« Pravi, da so ji nato dali pomirjevala. Ko je zahtevala, da želi svojega otroka videti in ga sama pokopati, naj bi ji odgovorili, da v tistem trenutku za to ni psihično sposobna, ter da bo pred tem opravljena še obdukcija, za pokop pa naj bi poskrbela bolnišnica. »Bila sem mlada in naivna. Verjela sem jim. Potem so mi dajali injekcije in bila sem čisto otopela. Niti jokati nisem mogla.« Več mesecev je, pravi, klicala in spraševala po obdukcijskem zapisniku. »Vsak teden sem klicala: 'Kdaj bo obdukcija? Kdaj bo zapisnik?' Vedno je bil odgovor, da še ni.«

Petra je po skoraj treh desetletjih začela zbirati in podrobno pregledovati dokumentacijo iz časa prvega poroda. FOTO: Osebni Arhiv

Petra je 25. junija zahtevala odpust in odšla domov. Že naslednji dan jo je obiskala patronažna sestra. Ta prizor se ji je globoko vtisnil v spomin. »Prišla je po stopnicah in rekla: 'Zdravo, jaz sem vaju prišla pogledat!' Samo gledala sem jo in začela jokati. Rekla sem: 'Meni je otrok umrl.' Postala je čisto siva. Rekla je: 'Joj, jaz se opravičujem, nisem vedela, da vam je otrok umrl.'« Takrat Petra temu ni pripisovala pomena. Bila je mati, ki je pravkar izgubila prvorojenca. Toda sledil je še en dogodek, ki ga ni nikoli pozabila. Približno leto po sinovem rojstvu je na domači naslov prispelo vabilo, da naj sina pripelje na obvezno cepljenje. »V tistem trenutku se mi je zmešalo. Začela sem jokati in klicala moža: 'Kako je to mogoče?'«

Poklicala je cepilni center. Uslužbenka ji je odgovorila: »Gospa, opravičujem se, mi nimamo ničesar, kar bi nakazovalo na to, da je vaš otrok umrl. Drugače vam tega ne bi poslali.« Ker je doma imela le sinov rojstni list, se je odpravila po mrliški list. Tudi tam je, kot pripoveduje, najprej doživela šok. »Gospa mi je rekla: 'Ne morem vam izdati mrliškega lista, ker ni vpisan.' Rekla sem: 'Kako ni vpisan?' Pokazala mi je knjige in ga nisva našli ne pod enim ne pod drugim priimkom.« 

Napačna številka na dokumentu in njeni zapestnici. FOTO: Osebni Arhiv

Parafinskega vzorca ni 

Petra si desetletja ni predstavljala, da bi lahko bila uradna zgodba o sinovi smrti kakorkoli vprašljiva. »Jaz sem 26 let prebolevala smrt svojega otroka.« Vsako leto jo je zlomil njegov rojstni dan. Potem ji je znanka poslala članek o materah iz nekdanje Jugoslavije, ki dvomijo o usodi svojih novorojenčkov. Sprva ga je skoraj odrinila od sebe. »Mislila sem si: Kaj mi zdaj to pošiljaš? Moj otrok je mrtev. Kaj imam jaz s tem?« Preobrat je prišel v službi okoli sinovega 26. rojstnega dne. Sodelavci so vedeli, da je zanjo ta datum težak. Ko je šefici povedala svojo zgodbo in omenila članek, jo je ta pogledala in vprašala: »A tebi so ga tudi ukradli?« Petra se je zdrznila. »Rekla sem: 'Kaj? Daj, ne govori tega. Saj veš, da je že 26 let mrtev.' Ona pa mi je še enkrat rekla: 'Tebi so ga tudi ukradli.'«

Petra danes poudarja, da sama ne more trditi, da je bil njen otrok ukraden. Toda vprašanje je odprlo vrata dvomu, ki jih od takrat ni več mogla zapreti. »V tistem trenutku je v meni naredilo bum.« S pomočjo društva Izgubljeni otroci Slovenije je začela zbirati svojo staro zdravstveno dokumentacijo. Ena njenih največjih želja je bila pridobiti parafinski vzorec tkiva, ki naj bi izviral iz obdukcije, in opraviti primerjavo DNK. Po njenih besedah je najprej prejela pisni odgovor, da vzorec obstaja, vendar ga brez ustrezne sodne odločbe ne morejo izdati. Pozneje naj bi bile informacije o njegovem obstoju drugačne - dejali so, da sploh ne obstaja. Za Petro je prav DNK najpreprostejša pot do odgovora. »Ne morem se znebiti občutka, da nisem naredila dovolj.« 

Pomanjkljiva dokumentacija, FOTO: Osebni Arhiv

Ponovno odpiranje skoraj tri desetletja stare rane je pustilo posledice. Petra pripoveduje, da je zapadla v hudo depresijo, da težko spi in da se ji misli ves čas vračajo k sinu. »24 ur na dan, sedem dni v tednu razmišljam o tem.« Še bolj kot negotovost jo razjeda občutek krivde mlade matere, ki je takrat verjela odraslim in zdravnikom okoli sebe. »Najbolj hudo je, ker se nič ne premakne. To me mori.« V vseh teh letih je Petra rodila še dva otroka, ki ju ima neizmerno rada. Njuno odraščanje pa ni izbrisalo spomina na prvega sina. Tudi stavek, s katerim jo je takrat skušalo potolažiti zdravstveno osebje, jo še vedno zaboli. »Rekli so mi: 'Saj si še mlada, saj boš še imela.' Ampak to v tistem trenutku ni nobena tolažba.« Po skoraj treh desetletjih bi rada samo vedela, ali je smrt, ki jo je toliko let objokovala, res zgodba njenega sina. »Če je umrl, je umrl. Samo dokažite mi. Potem bom lahko s tem zaključila.«

Različni podatki o teži. FOTO: Osebni Arhiv

Mame, povezane v društvu Izgubljeni otroci Slovenije, ob primerjanju svojih zgodb opažajo presenetljivo veliko podobnosti. V številnih primerih se ponavljajo pomanjkljiva, nečitljiva ali med seboj neskladna zdravstvena dokumentacija, različni podatki o istem otroku ter zelo podobne diagnoze oziroma vzroki smrti – med njimi pogosto težave s pljuči oziroma pljučnica. Številnim materam naj bi bilo skupno tudi to, da otroka po domnevni smrti niso smele videti, ob izgubi pa so poslušale skoraj enake besede: »Saj si še mlada, saj boš še imela.« Prav ponavljanje podobnih okoliščin je eden od razlogov, da danes vztrajajo pri iskanju odgovorov in preverljivih dokazov o tem, kaj se je z njihovimi otroki v resnici zgodilo. Številne še danes ne vedo niti, kje naj bi bili njihovi otroci pokopani oziroma kje naj bi bili njihovi posmrtni ostanki.

Petra in njena sinova. FOTO: Osebni Arhiv

PREBERITE TUDI: Slavici naj bi po rojstvu v bolnišnici umrli kar trije otroci: »Še danes jim ne verjamem«