
Galerija

V intervjuju za POP TV je predsednik stranke Resni.ca Zoran Stevanović pred dnevi zatrdil, da ni obsojenec za kaznivo dejanje zavarovalniške goljufije. V kamero je jasno zatrdil, da nima nobene povezave z zavarovalniško goljufijo. »Ne, ne. Jaz sem bil udeležen v prometni nesreči. Res je, ampak sem plačal kazen za prometni prekršek.« Tudi na ponovno vprašanje novinarja, ali je šlo za poskus preslepitve zavarovalnice, Stevanović odgovarja, da ne. Enako na vprašanje, ali je bil obsojen.
A sodba obstaja: zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije je bil na kranjskem okrajnem sodišču pred več kot 15 leti pravnomočno obsojen na denarno kazen. Kot poroča POP TV, je Stevanović leta 2005 na območju občine Žirovnica doživel prometno nesrečo. Od zavarovalnice je zahteval povračilo škode, a zavarovalnica zaradi suma, da do nesreče ni prišlo tako, kot jo je opisoval, zahtevku ni ugodila. Leta 2008 sta bila oba s sostorilcem obsojena na denarno kazen. Stevanoviću je sodišče naložilo plačilo 800 evrov. Sodba je postala pravnomočna leta 2010.
Po navedbah N1 pa to ni edina pravnomočna sodba v imenu ljudstva, ki je romala na Stevanovićev naslov. Že leta 2004 je sodišče v Radovljici kaznovalo Stevanovića zaradi ogrožanja varnosti, zaradi česar je bil obsojen na plačilo denarne kazni. Stevanović se primera menda ne spomni več.
Kmečka logika, da je Stevanović v kamero govoril neresnico, pa v pravu odpove. Slovensko pravo namreč pozna t.i. rehabilitacijo, kjer je posameznik po nekaj letih izbrisan iz kazenske evidence. Ker je od pravnomočnosti sodbe zoper Stevanoviča minilo že več kot 15 let, je bil prvak stranke medtem rehabilitiran in danes velja za nekaznovanega in za neobsojenega. Zaradi tega tudi sodbe v javno dostopnih arhivih ni več mogoče dobiti. Če Stevanović Slovencem oznani, da je neobsojen in nekaznovan, to drži. Njegova kazenska evidenca je pač prazna.
Ena od vodilnih slovenskih pravnih strokovnjakinj, odvetnica Jasna Zakonjšek, je za Slovenske novice pojasnila: v Stevanovićevem primeru medijskih objav glede kaznovanosti si nasproti stojita pravica do svobode izražanja in pravica do zasebnosti ter časti in ugleda. Ker gre v konkretnem primeru za politika, tik pred volitvami, ki sam o tej temi javno govori in trdi, da ni bil nikoli obsojen, kljub preteku časa in rehabilitaciji, lahko zapišemo, da je bil leta 2008 obsojen, ne pa, da je obsojenec, ker to zdaj ni (več).
