Kar zgrozil sem se, ko sem pri površnem pregledu fotografij uvidel podobnost med reko beguncev na Šentilju in reko tekačev na Ljubljanskem maratonu. Pa ta sploh ni samo navidezna. Prebežniki masovno bežijo, hitijo, tečejo boljšemu življenju naproti, ljubitelji teka pa si želijo s tovrstno rekreacijo na neki način izboljšati življenje. In ne samo v fizičnem smislu, da bi pokali od zdravja, da bi dihali s polnimi pljuči. Tudi zato, da se odmaknejo od vsakdanjega stresa, od potrošniške norišnice, kjer se vse računa in meri zgolj v denarju. Sama kakovost življenja ne predstavlja nobenega dobička, pomembno je zmagati v preživetju in si nagrabiti čim več. Danes lahko med drugim pozabimo na službo za nedoločen čas brez pritiskov, zahtev in stalne negotovosti. Prav zato je dobro vsake toliko zbistriti glavo, poiskati smisel življenja še kje drugje, čeprav je v tem norem svetu odvisnosti vseh sort, obveznega pogojevanja in diktature novih in novih trendov na vseh področjih težko pobegniti že pred pričakovanji najbližjih, kaj šele kaj drugega. Če ljudje s tekom očistijo misli, pridobijo samozavest in moč za spopadanje z vsakdanjimi problemi ter se po naporu še odlično počutijo, so popolni zmagovalci.
Vsi begunci, ki bodo prispeli in ostali v Nemčiji, Skandinaviji ali kje drugje, se bodo prav tako počutili kot zmagovalci, saj so na več tisoč kilometrov dolgi trasi ubežali vojni, revščini, smrti. Za izključno ekonomske migrante niti ne vem; verjetno bodo kalkulirali, koliko so izgubili z odhodom od doma in koliko na drugi strani pridobili v novem okolju. Računico bodo po potrebi prilagodili, morda ne bodo prišteli potnih stroškov. Obeta se jim klasična zgodba jugoslovanskih gastrbajtarjev: »Ko se bom enkrat vrnil domov...«
Ne glede na to, ali smo begunci ali ne, vsi ljudje nekam bežimo. Če smo v velikih skupinah, se počutimo bolj varne in močnejše, množica nam vliva moč, čeprav ni nujno solidarna. Tako na startu maratona kot na begu pred vojno je ljudem skupen adrenalin, ki jim pomaga pri premagovanju nadčloveških naporov.