Rekordna mednarodna salamijada navdušila z več kot sto divjačinskimi salamami: glavna nagrada romala v Boštanj

V Gadovi Peči minule dni sonca ni manjkalo. Pa tudi ne ljudi, ki v srcu dobro mislijo, številni so se v Zidanici Zdenka zbrali minuli ponedeljek, da se poklonijo vsem, ki so se merili na letošnji, že 6. mednarodni lovski salamijadi. Ivan Urbanč, predsednik Društva lovske kulinarike, je gostom segal v roke, v kleti so na vse zbrane čakale lično urejene in narezane salame. Bil je praznik dobre volje in prav takih ljudi.

Rekordno iz treh držav

Divjačinska kulinarika je v Sloveniji v porastu, zanimanje je vse večje. To se je izkazalo tudi ob letošnji salamijadi. Kar 106, nikoli prej še toliko, primerkov salam iz Slovenije, Srbije in Hrvaške je prišlo na Stojanski Vrh, kjer ima društvo svoj dom. Strokovna komisija je imela zahtevno delo. Na dan razglasitve rezultatov je bil Mirjan Kulovec, predsednik ocenjevalne komisije, upravičeno dobre volje.

»Za nami je že 6. mednarodno ocenjevanje salam iz mesa prostoživečih živali. Že na prvi salamijadi, ki smo jo organizirali v času korone, je bil zelo velik odziv. Prejeli smo 35 vzorcev divjačinskih salam, ki bi jih po kakovosti težko primerjali z vzorci na letošnji, ko smo v šestih urah ocenili kar rekordno število 106 salam. Izdelki so iz leta v leto boljši. Pa ne če naredim primerjavo med 1. in 6., ampak je viden napredek že med lanskimi in letošnjimi izdelki. Zato smo prepričani, da tudi tovrstne salamijade vplivajo na to, da se proizvajalci še bolj potrudimo in izdelamo še kakovostnejše produkte. Zagotovo pa so tudi srečanja na podelitvi diplom priložnost, da si salamarji izmenjamo izkušnje, čemur sledijo še boljši izdelki. Na tak način dosegamo tudi namen, da predstavimo širši javnosti produkte iz divjačinskega mesa. To je še vedno premalo prisotno na naših jedilnikih, kar je velika škoda,« je Mirjan Kulovec, tudi predsednik Zveze salamarjev Slovenije, sicer pa tudi podpredsednik Društva lovske kulinarike, postregel s prvimi ugotovitvami. Vmes so gostje v Gadovi Peči že drugič nazdravili. Kakopak s cvičkom, ki je tam doma, s salamo pa je na ti, dobro shajata.

Zmaga Gostišču Felicijan

Vabilu v Gadovo Peč se odzval tudi Ivan Molan, brežiški župan. »Vesel sem, ker se je Ivan (Urbanč, op. p.) spomnil in prav v Gadovi Peči začel divjačinsko salamijado,« je začel župan in nadaljeval: »V naši občini imamo zelo lepo ohranjeno naravo, zelena je, zelo tesno povezana z vinogradništvom; vino in salame gredo skupaj. Veseli me, da ste organizirali to salamijado, kar je potrditev, da si v naši občini prizadevamo za kakovost.«

Vmes so se vsi zbrani že posedli za lično pripravljeno mizo, sledil je slovesen trenutek za vsakega salamarja posebej – vsak je dobil priznanje, ki si ga je zaslužil, čestitko ali pa dodatno besedo spodbude. Kvalitete je bilo letos precej: mesni izdelki so bili razdeljeni v tri ocenjevalne kategorije: salame, špehovke in kulen.

Med 16 špehovkami je zmagal Drago Kranjc (Dolenje Vrhopolje pri Šentjerneju), med kuleni je slavil Marko Horvat (Poklek), v elitni, recimo kar najbolj prestižni, kategoriji salam je prvo mesto in prehodni pokal osvojilo Gostišče Felicijan (Radna Boštanj), drugo je zasedel Tomo Damjanović (Bajina Bašta, Srbija), tretji je bil Srečko Vovko (Novo mesto). »Prvič sem tekmoval. Ko sem poskusil, kar sem izdelal, sem menil, da bi bila lahko najboljša. Po toliko letih pa že vem, kaj je dobro,« je bil naslova zmagovalca za najboljšo salamo vesel Rado Črtalič iz Gostišča Felicijan v Boštanju.

»Na tekmovanje sem prinesel divjačinsko salamo, v kateri je bilo več kot 35 odstotkov jelena, te gojim sam, dodal sem še meso krškopoljca in nekaj govedine. Izdeloval sem jih sredi decembra,« nadaljuje prvak, ki potrdi, da ni lahko izdelati kakovostne divjačinske salame. »Bistvo in osnova je dobro meso. Dodal sem še sol in poper ter vinjak, slednji je dober za piti, potem je tudi za v salamo dober,« je nadaljeval Rado, ki je leta 2015 zmagal tudi na Sevniški salamijadi, materi vseh salamijad. Kot rečeno, se je na drugo mesto zavihtel Tomo Damjanović iz Bajine Bašte na zahodu Srbije. Razglasitve se žal ni mogel udeležiti, smo pa slišali, da je njegovo salamo izdelal Miroslav Blagojević iz istega kraja. Le ta se je »obrti« naučil pri prijateljih in mentorjih: Urbanču, Dušaku iz Cerkelj in Sintiču iz Dolenje Pirošice. Sodelovanje je vzajemno. Ivan Urbanč je s prijatelji prav v Bajini Bašti posadil 600 trt modre frankinje. Urbanč je tudi zato častni občan Bajine Bašte, ki pa je pobratena s krško občino. Prav tako je Blagojević avtor salam oziroma sta jih delala skupaj z Goranom Jevremovićem iz Čajetine. Goran, ki je podjetnik in predsednik Smučarske zveze Srbije, je velik zanesenjak in udeleženec salamijade z največ vzorci letos.

S prijatelji

Tretjega mesta se je veselil Srečko Vovko iz Novega mesta. »Že 20 let s prijatelji Francijem, Samom in Rafkom izdelujemo divjačinske salame. Meso, tokrat stegno košute, smo kupili pri Mesarstvu Meglen, salame pa smo izdelovali pri našem prijatelju Jožetu Fabjanu, ki premore vso infrastrukturo. V četrtek smo rezali meso in ga nasolili, konec tedna je počivalo, v ponedeljek smo ga mleli in napolnili čreva,« je za Slovenske novice del tehnološkega postopka razkril Vovko.

»Že petič sem sodeloval, tako visoko še nisem bil. Moja salama je letos imela kar 60 odstotkov divjačine. Prevladuje jelen, nekaj je divjega prašiča, drugo pa sem dodal po 20 odstotkov slanine in meso domačega prašiča,« se je četrtega mesta razveselil Jani Jerele iz Župeče vasi, ki je skupaj z ženo Bojano skuhal divjačinski golaž za vse.

»Veliko mi pomeni to priznanje. Špehovka je salama, ki je sestavljena iz 80 odstotkov špeha, slanine, 20 odstotkov pa mesa. Nekateri jo imajo še raje kot klasično salamo. Da naredimo dobro špehovko, je zelo pomembno, kaj svinje jedo. Špeh je lep in bel le, če svinje krmiš s koruzo, ječmenom in deteljo. Pa za špehovko je ključno, da uporabiš špeh, ki je pri šunki in plečki,« poznavalsko pove Darko Kranjc iz Dolnjega Vrhpolja pri Šentjerneju. Letos se je izkazal: s špehovko je zmagal, z divjačinsko salamo se je zavihtel na peto mesto, ob tem pa se zahvalil za pomoč in nasvete svojemu prijatelju Bojanu Košmrlju.

Brez Zdenke ne bi šlo

Povedali smo, da se je v Gadovi Peči nazdravljalo, predvsem pa se je dobro jedlo. Da je bilo tako, gredo zasluge Zdenki Mirtek, nekdanji cvičkovi princesi, danes pa priznani vinogradnici in izjemni gostiteljici. V Gadovi Peči že več kot 20 let uspešno vodi turistično kmetijo oziroma dopolnilno dejavnost na kmetiji Zidanica Zdenka, v kleti te pa najdemo unikatne slanine krškopoljskega prašiča, katerih debelina pri najdebelejših presega 18 centimetrov. »Brez dobre volje ne gre niti v gostinstvu niti v vinogradništvu,« odkrito pove Zdenka, ki priznava, da ji dela zlepa ne zmanjka. Na taki mednarodni salamijadi 15 ali več ur v kuhinji hitro mine. Za konec pa je svoj meh v kleti raztegnil še Gal Kovačič, brez katerega – in njegove frajtonarice – v Gadovi Peči ni prave veselice.