Rešila psa, dobila 
pa policijo na dom

ŠENTJUR PRI CELJU – Pasje življenje je povest slovenskega pisatelja Jurija Jamnika, ki humorno opisuje življenje svojeglavega psa pri nadomestni družini. Kaj bi dal, da bi vsaj trohico pasjega življenja okusil štirinožec, ki ga je zavrženega, posutega z bolhami in s prisušenimi iztrebki, z zevajočo in s krvavo raztrganino na zadnjiku ter z ranami, posejanimi po trupu, našla Valerija Kršlin, si lahko le mislimo. V Gorici pri Slivnici je ležal v mlaki lastne krvi, obsojen na smrt. Valerija, ki je v domačem okolju znana kot borka za pravice živali, ni oklevala. »Nihče mi ni hotel pomagati dati psa v avto, ker je bil ves krvav. Prišel je prijazen fant, a pes nama je ušel iz avta. Potem se je pripeljal veterinar s klinike z rešilcem in ga odpeljal.« V prepričanju, da mora kužku pomagati preživeti, ni niti pomislila, kaj si bo nakopala na grbo. Zanimalo jo je le, od kod kužku tako hude rane. Seveda je bila potrebna operacija, ki ni poceni, stane najmanj 150 evrov. Ker niso našli njegovega lastnika, se je pri plačilu oskrbe zakuhala lokalna godlja. »Slišala sem že veliko zgodb o tem, da naj bi bili ljudje zavrnjeni v zavetišču, če so našli žival. V smislu – ne vozite ga k nam, saj nam občina ne plača.«

Valerija, ki ji je dovolj brezbrižnega odnosa do živali, je na spletnem omrežju izpostavila resnost problema. »V celotni zgodbi me moti to, da zadeve niso urejene z občino. Mislim, da bi morali dati del sredstev za živali, ne pa kar prekiniti pogodbe z zavetiščem,« se je pridušala Valerija, ki si je zaradi tega nakopala bes občinskega svetnika Borisa Beleja, ta izhaja iz politične struje šentjurskega župana mag. Marka Diacija. Belej se je srdito odzval na njeno opombo: »... pa ka si ti totalno fuknjena ka pišeš.« Valerija Kršlin: »Mogoče zate, ker me očitno ne razumeš.« Boris Belej: »A veš, da bo jutr vložena tožba zaradi blatenja in neresničnih podatkov.« Valerija Kršlin: »Jaz hočem sam to, da se v tej občini neki ukrene v prid živalim – nič druga.«

Sredstva, ki jih je občina Šentjur v preteklosti namenjala za živalsko zavetišče, naj bi se namreč zdaj, ko je po državi zaorala finančna kriza, porabila za druge nujne zadeve.

Policija za vratom

Svetnik Belej se je na naša vprašanja odzval zgovorno: »Vse izjave, ki sem jih dajal na FB, sem dajal kot državljan, ne kot občinski svetnik. Grožnje, ki naj bi jih izrekel na njen račun, pa so bile sledeče: da sva prijatelja že 15 let in sva se na zasebnem sporočilu pogovarjala zasebno, in tam sem ji rekel, kar piše. A je nora, ko bo župan to videl... Ona je javno objavila, kako občina ne skrbi za živali. Dejal sem ji le, naj ne blati občine.« Čeprav ostro ločuje med zasebnostjo in javno politično funkcijo, pa pri ljudeh, ki so plačani iz javnega proračuna, tega ne moremo strogo zamejiti, še posebno če javno zapišejo grožnjo, kot jo je svetnik Belej, da se bo osebno potrudil, da bo gospodična Valerija podala javni odgovor na blatenja. In še: »Eno je imeti rad živali, drugo pa je tale tvoja obsedenost z njimi, ali pa je morda v odzadju dober dodaten zaslužek, ampak to me ne zanima, morda me bolj zanima, če je pa v tvoji okolici tudi kakšen človek, ki je ravno tako potreben pomoči ...« A Valerija pomaga tudi ljudem, čeprav je očitno v iskreni veri v dobroto osamljena. »Zelo me moti ignorantski način odgovornih do živali, pa ne samo do njih, tudi do ljudi, saj pomagam tudi njim in jim vozim donirano hrano. Po vsem tem, kar se mi dogaja, celo razumem, zakaj ljudje gledajo stran, ko vidijo mučenje, zanemarjanje živali, lakoto ljudi.«

Že naslednji dan po burni korespondenci je Valerijo na domu obiskala policija in jo povabila na razgovor. Zaradi česa, ji še niso pojasnili, saj bo šla k njim v tem tednu. Nam je pa Bele odločno zanikal, da bi ji za vrat pošiljal policijo, to so zanikali tudi na občini Šentjur.

Pogodba čaka

Zakon o živalih v 27. členu določa, da se zapuščenim živalim zagotovijo pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču, ki se izvršujejo kot javna služba. Vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dozdajšnji skrbnik, če pa ta ni znan, jih krije imetnik zavetišča oziroma občina, kjer je žival najdena, če ni zagotovila zavetišča. Zavetišče sredstva za delovanje pridobi iz proračuna lokalne samoupravne skupnosti in drugih virov. Iz urada župana so sporočili, da je pogodba z zavetiščem Zonzani že usklajena in samo še čaka na podpis. Za leto 2012 so za plačila storitev zavetišča za živali namenili 14.000 evrov. »V preteklem letu smo opazili nenormalno velik porast prijav najdenih zapuščenih živali na območju občine Šentjur. Glede na izkušnje v zadnjem obdobju tudi ugotavljamo, da bodo morale inšpekcijske službe ostreje izvajati nadzor nad upravičenostjo prijav. Dejstvo namreč je, da neprestanega povečevanja sredstev za oskrbo zapuščenih živali občina v nedogled ne bo zmogla,« je še pojasnil župan. Kakor koli, ta zgodba ima srečen konec. Potem ko je bilo prelitega veliko gneva, so našli tudi lastnike psa, ki so plačali oskrbo zanj v veterinarski bolnišnici in zavetišču. Je pa res, kot je razkrila lastnica Zonzanija Tatjana Lenko, da vsako leto ostanejo brez nujnih sredstev za živali, saj občina kljub podpisani pogodbi in iz leta v leto naraščajočim stroškom zmanjšuje sredstva zanje. »Občina Šentjur je tudi ena največjih dolžnic. Lani je denar za živali pošel že septembra, čeprav potrebujejo pomoč vse leto!«

Kdaj živalska policija?

Na vprašanje, na kateri točki je zastala pobuda o ustanovitvi živalske policije, o kateri je bil govor že pred poldrugim letom, so na veterinarski upravi odgovorili: »Uvedba specializirane policijske enote, ki bi se ukvarjala samo z zaščito živali, je zadeva, ki bi zahtevala korenite spremembe zakonodaje na področju javne uprave. Šlo bi za sistemsko spremembo slovenskega pravnega reda, ki ni v pristojnosti Vursa in tudi ne MKGP. Po naših informacijah take živalske policije nima nobena evropska država.«