Občina Velike Lašče je z ministrstvom za kulturo in v sodelovanju z lastnico Ilijevega kozolca v Dolnjih Retjah, kjer je Fran Levstik napisal Martina Krpana z Vrha – povest je bila prvič objavljena leta 1858 –, obnovila že dotrajan spomenik lokalnega pomena. Kozolec, ki je že sam po sebi vrhunec stavbarskega znanja pri nas – to še posebno velja za toplarje –, ima še posebno vrednost.
»Kozolci so narejeni iz trpežnega hrastovega lesa, kar velja tudi za Ilijev kozolec, ki pa je imel veliko poškodb in manjkajočih delov, napadle pa so ga tudi bolezni, kot sta preperelost in insekti,« pravi o obnovi Roman Zupančič, restavrator in poznavalec lesa. Pri restavriranju tega 200 let starega kozolca so po navodilih zavoda za varstvo kulturne dediščine ohranili vse, kar se je dalo. »Vendar pa sem moral del čelnih desk zamenjati, poleg tega smo kozolec dodatno utrdili z vezmi, ker se je že precej nagibal in bi se lahko sčasoma zapeljal po bregu navzdol, proti cesti Ljubljana–Kočevje, ki pelje mimo,« je razložil Zupančič.
3360 kilogramov slame
in 15 dni so porabili za prekritje 168 kvadratnih metrov velike strehe.
Kot zanimivost pove, da je bil Ilijev kozolec – znan je tudi kot Levstikov kozolec – stesan iz hrastovega lesa, kar pomeni, da struktura lesa ni bila poškodovana, kot se to zgodi pri žaganju. »Tesan les je bistveno bolj odporen proti vsemu, od vremena naprej, kot žagan,« razloži Zupančič in nadaljuje: »Poleg tega ostane tesan les v različnih razmerah v naravni poziciji, medtem ko se žagan zvija in obrača.« Tudi ni naključje, da so kmetje nekoč les sekali pozimi in da so hrastova debla pustili v gozdu, da je beljava odgnila. »Star hrast je skoraj črn, hrast, ki je sekan izven sezone, pa je svetlejši,« pravi sogovornik.
Zanimivo je tudi, da je bil Ilijev kozolec narejen brez enega samega kovanega žeblja. Povezan je izključno z lesenimi žeblji. »Leseni žeblji so bili izključno iz drenovega lesa, ki je znano najtrši,« pravi Roman Zupančič.
Pojavili so se tudi preperelost in insekti. FOTO: Roman Zupančič
Posebnost obnove je bila tudi v tem, da so kozolec dvignili s hidravličnim dvigalom, pravi sogovornik: »Seveda smo se bali, kaj se bo zgodilo, ko ga bomo dvignili, a je šlo vse po načrtih.« Celotno konstrukcijo so dvignili, da so lahko naredili most med kamnom, na katerem stoji kozolec, in lesom. »Ti spodnji deli so bili res prepereli in je bil ta poseg nujen,« pojasni Zupančič.
Ohraniti prvotno podobo
Obnova strehe na tej 200 let stari stavbi je bila poseben zalogaj tudi za slamopokrivača Janeza Golnarja iz Sovjaka pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Je eden od dveh mojstrov pri nas, ki obvladata tradicionalno prekrivanje strehe s slamo. Prekrivanje Ilijevega kozolca je bilo zahtevno, ker so morali do pike natančno upoštevati kulturnovarstvene pogoje. »Pri prekrivanju strehe smo morali dosledno slediti vzoru obstoječega kozolca. Ničesar ni bilo dovoljeno spreminjati, saj je bilo pomembno ohraniti njegovo prvotno podobo, način izvedbe in značilnosti objekta,« pravi Janez Golnar.
Tesan les ostane v različnih pogojih v naravni poziciji, medtem ko se žagan zvija in obrača.
Za prekritje 168 kvadratnih metrov velike strehe so porabili 3360 kilogramov slame in 15 dni, delali so trije ljudje. Toda priprava slame se za vsak objekt začne že leto prej, pravi sogovornik, saj je treba zasejati dovolj veliko rži, pire ali pšenice. »Nato pride na vrsto žetev, ki traja približno mesec dni. Slamo je treba najprej požeti, jo posušiti na njivi in šele nato skladiščiti v suhih prostorih. Po žetvi se začne še proces ročnega čiščenja slame in priprave šopov, ki so primerni za pokrivanje strehe,« pravi slamopokrivalec.
Streha bo zdržala 20 let. FOTO: Simona Fajfar
Za Ilijev kozolec je čiščenje slame trajalo približno štiri tedne. »To delo opravljajo od dve do tri osebe, vsak dan po približno osem ur,« pravi sogovornik, ki še doda: »Največ časa pravzaprav vzame priprava slame, a tega dela nihče ne vidi.«
Anica Podržaj, lastnica Ilijevega kozolca, je zadovoljna, da sta občina Velike Lašče in ministrstvo skupaj zagotovila nekaj več kot 40.000 evrov za obnovo tega pomembnega objekta naše kulturne dediščine. Kozolec je v lasti njene družine od leta 1939 in v tem času so ga obnavljali, nazadnje leta 2008, ko sta obnovo financirala z možem.
Posebnost obnove je bila tudi v tem, da so kozolec dvignili s hidravličnim dvigalom.
Tokrat pa je obnova, kot rečeno, stekla s pomočjo občine Velike Lašče, ki je zagotovila, da bo ta kulturni spomenik ob letošnji 195. obletnici rojstva Frana Levstika – rodil se je 28. septembra 1831 v Dolnjih Retjah – zasijal v vsej svoji lepoti in bo pred vremenskimi vplivi varen naslednjih 18, 20 let. O dodatnih podrobnostih obnove kozolca so ta četrtek spregovorili v Levstikovem domu v Velikih Laščah. Gosta večera sta bila Aleksandra Renčelj Škedelj, etnologinja, kulturna antropologinja in konservatorka na zavodu za varstvo kulturne dediščine, ter restavrator Roman Zupančič.
