Ribniški sejem ostaja pomemben: ne predstavlja le izdelkov, temveč tudi ljudi (FOTO)

Ribnica je prvo septembrsko nedeljo zaživela kot prava sejemska prestolnica. Že od jutra so ulice pokale od živahnosti, stojnice so se šibile pod bogastvom suhe robe in lončarije, množica obiskovalcev pa je prihajala od vsepovsod, tudi iz tujine, po znamenite ribniške izdelke.

Marsikdo je obstal ob mojstru, ki je iz kosa lesa s spretno roko izžagal kuhalnico ali žlico, drugi so občudovali lončarje, ki so glino spreminjali v prav posebne lončke in sklede. Že 49. ribniški sejem, prvi je bil leta 1976, dva sta bila zaradi pandemije izpuščena, je bil tako spet vse tisto, kar ga dela edinstvenega: praznik domače obrti in dediščine, pa tudi praznik ljudi. Poleg nakupovanja so obiskovalce pritegnili še glasba, folklora, razstave, delavnice in nešteto pomenkovanj, ob katerih sta se slišala pristni ribniški humor in šegavost.

Zgodaj dopoldne so trg napolnile povorke domačih društev, simbolično pa jih je vodil starosta sejmov Metod Jaklič z visoko dvignjeno leseno žlico. Odločno je zakorakal pred množico, pritegnil pozornost in dal ritem drugim v povorki društev in častilcev suhe robe, ki se je valila čez Škrabčev trg. Od zdumarjev, krošnjarjev Urbanov in godbe na pihala do čebelarjev, mojstrov lesne in glinene obrti, vaških društev ... »Povorka je štela okoli 200 nastopajočih, na vozovih pa poskušamo prikazati čim več naše suhorobarske in lončarske dediščine, ki je skozi stoletja zaznamovala življenje Ribničanov,« je povedala Alenka Pahulje iz Turističnega društva Ribnica. Po njenih besedah se zanimanje rokodelcev za sejem povečuje; letos se jih je predstavilo 100, od tega 30 domačih, 70 pa jih je prišlo iz drugih krajev Slovenije.

Suhorobarji na vozu

In zakaj je ribniški sejem tudi po skoraj pol stoletja tako priljubljen? »Njemu podobnega sejma v Sloveniji skoraj ni. Tukaj ni v ospredju samo naša suhorobarska in lončarska tradicija, ampak tudi druženje, sejemski živžav in vse, kar ljudi danes še vedno pritegne. Drugi sejmi so bolj specializirani, ribniški pa je dejansko sejem za vse,« je pojasnila Alenka.

Odprite denarnice!

Posebnost ribniškega semnja je v tem, da povezuje preteklost s sedanjostjo. »Ko prideš v deželo suhe robe, zelo hitro razumeš, zakaj je Ribnica posebna. Tukaj se že stoletja ne čaka, da bo kdo drug nekaj naredil namesto vas. Tukaj se dela. Ribničan je vzel v roke les in znanje in iz tega naredil izdelek. Potem ga je dal na rame in šel z njim v svet,« je bila nad videnim navdušena tudi slavnostna govornica, ministrica za okolje in prostor mag. Polona Rifelj. Ribniški sejem zato po njenem ni zgolj pogled v preteklost. »Če bi bila suha roba danes samo nekaj, kar gledamo za steklom, bi bila to zgodovina. To, da jo ljudje še vedno izdelujete, prodajate, uporabljate in razvijate, pomeni, da je živa.«

Preplet generacij: krošnjarji Urbani

Z zadovoljstvom je letošnji sejem ocenil tudi ribniški župan Samo Pogorelc. »Vesel sem tako obiska visokih gostov kot tudi ljudi, ki so se danes zbrali na trgu. Ponosen sem, da smo znali stopiti skupaj in skupaj s Turističnim društvom Ribnica, ki je nosilec prireditve, pripraviti tako veličasten dogodek, ki nas umešča v sam vrh slovenskih sejmov.« »Temu res nimam kaj dodati. Zasluga za to gre našim prostovoljcem,« je bil kratek Jože Zakrajšek, predsednik TD Ribnica, in oznanil: »Dokumentarni film se že snema, knjiga se piše, tako da priprave na 50. jubilejni semenj prihodnje leto, kjer bodo žlice še dolge, smeh pa širok, že potekajo.«

Žlahtnost sejemskemu direndaju je dodala slovenska vinska kraljica 2026, 24-letna Nika Martinčič iz Šentjerneja. »Tako suha roba kot vino sta del slovenske dediščine in kulture. Zato, ja, gre vse z roko v roki,« je v plašču in s krono na glavi, ob mladem ribniškem zdumarju Juriju Bojcu, dejala in se kasneje z vso protokolarno druščino ustavila ob stojnicah Društva ribniških vinogradnikov ter se prepustila pomenkovanjem.

Ves dan je ribniška govorica, pretkana s šegavostjo, ki se dotakne sleherne duše, odmevala ob vsaki stojnici, kjer se je barantalo od zgodnjih ur. »Ej, ljudje, ne bodite sramežljivi. Odprite denarnice, ne držite roke v žepih. Ta žlica ni kar kakšna, to je ribniška čarovnica za juhe, ki same od sebe postanejo slastne. Kdor kupi eno, dobi srečo, kdor dve, pa srečo za dve generaciji,« je jezik vrtel zdumar Jože Turk.

Jože Turk in hči Laura Grbec, dvojec, ki zna k nakupu pritegniti tudi najbolj stisnjene denarnice.

Predice grofice

Starosta ribniškega rokodelstva Franc Košir Kota je s sejmom povezan že začetka. »Kako se ne bi spomnil. Takrat je bilo ljudi manj, vendar je bilo več pravih rokodelcev in več domače izdelave,« pravi Košir, ki še danes izdeluje obode. Zelo dolgo je v ročno izdelovanje obod za sita in rešeta vpet tudi 89-letni Metod Jaklič, mož z začetka tega prispevka. Še vedno je neutruden in še bolj ponosen, da se obrt iz tenkih letvic oziroma obodnic iz jelše, bukve ali leske prenaša naprej. Za njo se namreč zanimajo njegovi trije vnuki, najstarejši Anže, Nejc, najmlajši Mark. »Zdaj pa sem na konju,« jih pohvali dedi, ki jim ob delu vedno pripoveduje najrazličnejše zgodbe. Med drugim se spominja: »Ko sem se jaz učil, mi je ati, če sem kaj ušpičil, takoj primazal eno okrog ušes. In sem se takoj izboljšal. Pa mi je rekel: Sine, veš, jaz te ne kaznujem, samo možgančke malo pretresem, da boš še bolj priden,« je povedal Metod, ikona ribniškega sejma, s Francem edini od začetka.

Del sejemske folklore so bile prvič Predice grofice Grete iz Loške doline. »Kolovrat, ki ga predice uporabljamo pri prikazih na sejmih in prireditvah, je med obiskovalci še vedno prava atrakcija. Otrokom je zanimiv zaradi gibanja, starejšim pa prebudi nostalgijo,« je razlagala Janja Urbiha, ki je skupaj s Zlatko Turk in Lidijo Avsec predstavljala znanje in spretnosti, povezane z volno in predenjem.

Predice iz Loške doline, z leve: Janja Urbiha, Zlatka Turk in Lidija Avsec

Lončarji so vrteli kolovrat.

»Tudi na tem sejmu je tako. Vsi tisti, ki so potešili želodce, ostanke hrane med zobmi po navadi sčistijo z zobotrebci. Svojčas ni bilo drugih kot naših, dobrepoljskih ali sosedovih, gradeških, izdelanih iz leske. Danes v ustih vihtijo plastične, bog si ga ve, od kod, in bukove,« je v imenu Martine Ahčin, Bojana Bukovca, Cirile Nose, Janija Strubla in Nevenke Murkec povedal Matjaž Ahčin. Prav takšne zgodbe so eden od razlogov, zaradi katerih ribniški sejem ostaja pomemben. Ne predstavlja le izdelkov, temveč tudi ljudi, njihove spomine, znanje in način življenja, ki bi brez takšnih dogodkov lahko počasi izginil.