V previsno steno Ospa se je po trinajstih letih premora vrnil memorial Janeza Jegliča - Johana, posvečen svetovni legendi alpinizma, ki se je pred skoraj tremi desetletji tragično ponesrečil v Himalaji. V soboto se pod Kraški rob ni vrnila le preizkušnja v hitrostnem plezanju po znameniti smeri Magična goba, ampak tudi duh mojstra klasičnega, športnega in lednega plezanja, po katerem memorial nosi ime. Janez Jeglič - Johan je bil eden največjih slovenskih alpinistov vseh časov, človek, ki je s Silvom Karom in Frančkom Knezom sestavljal legendarno navezo treh mušketirjev. Trojica je v osemdesetih letih iz majhne Slovenije odšla v največje stene sveta in tam premikala meje mogočega. Plezali so drzno in hitro, pogosto z minimalno opremo, predvsem pa z ogromnim zaupanjem drug v drugega.
»Drugo leto bo že 30 let od njegove smrti. Pomislil sem, da bi bilo lepo, da bi naredili nekaj v njegov spomin,« pove nekdanji vrhunski alpinist Silvo Karo, Johanov najtesnejši prijatelj in organizator memoriala, ki je sicer potekal že med letoma 1998 in 2013. Karo je tudi dobitnik zlatega cepina za življenjske dosežke, zadnji dve desetletji pa direktor Festivala gorniškega filma.
Najboljši tekmovalci so obudili duh smrtno ponesrečenega alpinista. FOTO: Igor Kuster/FGF
Pogrešam ga in hudo mi je, da ga ni več.
Karo je tudi dobitnik zlatega cepina za življenjske dosežke. FOTO: Marko Prezelj
Rock'n'roll pod stenami
Memorial je po njegovih besedah nekakšna predhodnica večjega dogodka prihodnje leto in obenem odgovor številnim plezalcem iz domovine in tujine, ki so ga zadnja leta spraševali, zakaj je izginilo srečanje, ki je bilo nekoč nekaj posebnega. »Zdaj smo ga obudili in ga bomo lepo zalivali naprej. Z Johanom sva preživela najlepše dni mladosti, skupaj sva ustvarila najlepše spomine. Pogrešam ga in hudo mi je, da ga ni več. Zato sem pomislil, da bi bilo lepo, da ga ponovno obudimo vsaj tako, da bo skupaj z nami vsaj v mislih,« še pove.
Najstarejši tekmovalec Franci Jenstrle - Frenk (levo) in najmlajši Bor Savnik. Med njima je skoraj 30 let razlike. FOTO: Igor Kuster/FGF
Bor Savnik FOTO: Igor Kuster/fFGF
In res je bil Johanov duh prisoten povsod: v pogovorih pod steno, v večernem druženju na Kraškem robu, kjer so v centru za obiskovalce najprej razglasili najboljše, nato pa so si ogledali film Jezdeci neviht, nagrajen na letošnjem Festivalu gorniškega filma. Prisoten je bil v anekdotah o Patagoniji, Himalaji in časih, ko so trije mušketirji živeli skoraj rock'n'rollsko življenje med stenami, starimi fički in neskončno željo po svobodi. Prav ta je zaznamovala vso generacijo alpinistov, ki si je v razpadajoči Jugoslaviji skozi plezanje odpirala vrata v svet.
»Dogodek je odlično uspel v vseh pogledih. Spodbudil je tovrstno plezanje in povezal generacije. Med najstarejšim Francijem Jensterletom in najmlajšim tekmovalcem Borom Savnikom je skoraj 30 let razlike. Vsekakor bomo naslednje leto memorial še nadgradili. Vsi so obljubili, da se vrnejo, mi pa bomo poskrbeli, da bo izvedba vsaj tako vrhunska, kot je bila Johanova alpinistična kariera,« je ob pogledu proti prihodnjemu letu, ko bo minilo trideset let od tragedije na Nuptseju, povedal Karo.
Karo, kmečki fant z Brda pri Ihanu, ki je morje prvič videl šele ob koncu osnovne šole, je postal eden največjih alpinistov svoje dobe. Preplezal je več kot dva tisoč smeri, med njimi več kot tristo prvenstvenih. Najbolj so ga zaznamovale velike stene Patagonije in Himalaje – od Fitz Roya, Cerro Torreja in Torre Eggerja do Bhagirathija. Skupaj z Johanom sta leta 1990 opravila znameniti prvenstveni vzpon v zahodni steni Bhagirathija, enega največjih dosežkov svetovnega alpinizma tistega časa.
Verjetno najbolj vsestranski med tremi alpinističnimi mušketirji je bil prav Johan. V enem letu je, denimo, preplezal prvenstveno smer v Bhagirathiju, stopil na Everest in preplezal še športno smer desete težavnostne stopnje.
Njegova pot se je končala leta 1997 na Nuptseju, ki ga je osvojil skupaj s Tomažem Humarjem. Na že osvojenem vrhu ga je zajel orkanski sunek vetra in ga odnesel čez več kot dva kilometra visoko jugozahodno steno. Star je bil komaj 37 let. Njegova smrt je pretresla slovenski alpinizem, še bolj pa njegove prijatelje. Silvo Karo je pozneje večkrat priznal, da ga je Johanov odhod zlomil bolj kot karkoli drugega. »Mi smo bili prepričani, da če si dobro pripravljen, se ti ne more nič zgoditi. Potem je odšel Johan, ki je bil ekstremno dobro pripravljen. To je bil zame izjemen šok,« je nekoč dejal.
Silvo Karo je od leta 1998 ohranjal spomin nanj z organizacijo memoriala s plezalnim tekmovanjem, najprej v Domžalah, nato v Mišji peči, Ospu in Črnem kalu, med letoma 2007 in 2013 pa v veliki Osapski steni, kamor se je spominsko tekmovanje letos na dan Evrope tudi vrnilo.
Plezali so v spomin na Janeza Jegliča - Johana. FOTO: Arhiv Silva Kara
Silvo in Johan po uspešnem vzponu na Bagirati leta 1990 FOTO: Arhiv Silva Kara
Atraktivno v pravi steni
Unikatno tekmovanje v dolgi in previsni Osapski steni je bilo zunaj okvirov in standardov tekmovanj na umetnih stenah. Plezanje 100-metrske smeri z varovanjem od zgoraj je zagotavljalo popolno varnost, hitrost plezanja pa je dogodku dala dodatno atraktivnost. Tekmovanje je organiziralo Društvo za gorsko kulturo v sodelovanju z Alpinističnim odsekom Planinskega društva Domžale v okviru dogodkov Vikendi na robu, serije aktivnih, turističnih in družabnih dogodkov, ki jih organizira Zavod za mladino, kulturo in turizem Koper.
Splezal v osmih minutah
Na tekmovanju sta v soboto slavila Mina Markovič in Jernej Kruder, predhodnika Janje Garnbret. Kruder je 100-metrsko smer z varovanjem od zgoraj, ocenjeno s 7c, preplezal v osmih minutah in eni sekundi ter se približal rekordu Klemna Bečana, ki je leta 2009 za smer potreboval sedem minut in 41 sekund. Markovičeva, pred Garnbretovo najuspešnejša slovenska športna plezalka, 22-kratna zmagovalka svetovnega pokala in prva Slovenka, ki je preplezala smer z oceno 9a, je do vrha Gobe potrebovala 28 minut in 58 sekund.
Trije alpinistični mušketirji – z leve Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič FOTO: Arhiv Silva Kara
»Memorial je super tekmovanje, ki smo ga zadnje desetletje pogrešali v Ospu. Predvsem se veselim naslednjega leta, ker bova z Johanom skupaj presegla en mejnik: ko je on tragično nehal plezati leta 1997, sem jaz začel, in mislim, da bo to pomembna prelomnica zame in za Silva, ki organizira tako dober dogodek,« je bil navdušen Jernej Kruder, nekdanji skupni zmagovalec svetovnega pokala in evropski prvak v balvanskem plezanju, ki je pred dvema letoma kot prvi Slovenec prosto preplezal 1000-metrsko smer El Corazon, najzahtevnejši skalni prosti vzpon Slovencev v El Capitanu.
Dolga in previsna Osapska stena je bila zunaj okvirov tekmovanj na umetnih stenah. FOTO: Arhiv Silva Kara
