S Pediatrične klinike se je poslovila izjemno spoštovana in priljubljena Nada

»Briga me ... sem postala penzionistka,« je na mednarodni dan medicinskih sester na hrbtni strani svoje bele majice šaljivo oznanjala Nada Fujs. Po 44 letih dela se namreč ta izjemno spoštovana in priljubljena medicinska sestra s Pediatrične klinike v Ljubljani poslavlja od svojih sodelavk in sodelavcev.

»Prvega julija 1981 je bil moj prvi delovni dan. Prvega julija 2025 bo moj prvi penzionistični dan,« se na svoji poslovilni zabavi pošali Fujsova. Takšne medicinske sestre si lahko otroci le želijo. Vsa ta leta jim je namenjala vso skrb, jih bodrila in jim pomagala, da so lažje preživeli tudi stresne trenutke v bolnišnici. »Če bi se morala danes še enkrat odločiti, kaj bi delala v življenju, bi se zagotovo znova odločila za to delo,« pravi Nada, dolgoletna glavna medicinska sestra na sprejemno-triažnem oddelku Pediatrične klinike oziroma otroški urgenci.

Češnja jo bo spominjala na pediatrijo. In parkiranje. FOTOgrafije: Dejan Javornik

Pogrešali jo bomo, so enotne medicinske sestre in predstojnica omenjenega oddelka, zdravnica Veronika Velenšek. Pri njej si bil vedno dobrodošel, so nam povedale in dodale, da je bila vedno pripravljena pomagati. Tako ob težavah, na katere so naletele v službi, kot ob tistih v zasebnem življenju.

Tako se je znala soočiti s težkimi trenutki, da so se vsi počutili varno. »Bila nam je kot mama. Res je zelo lepo, da imaš lahko nekoga takšnega ob sebi. In tako tudi zelo rad prihajaš v službo,« ni skrivala hvaležnosti njena mlajša kolegica. Nada se je zelo dobro zapisala tudi pri administratorka, ki jih vodi Darja Lahne: »Ona je res pozitivna oseba. V vsaki situaciji se dobro znajde. Vse uredi tako, kot je treba. Dejansko smo s sestrami res kot ena mala družina. Druga drugi smo v oporo. Vedno si stojimo ob strani.«

Deklica

Za našo sogovornico so na kliniki lepa leta, a tudi težke preizkušnje. V spomin so se ji vendarle vtisnili predvsem lepi trenutki. »Ta oddelek je kot moj otrok. S sodelavci smo ga sami urejali, urejali smo stvari pred selitvijo iz starih prostorov bolnišnice v zdajšnje leta 2009. Zelo smo si prizadevali, da oddelek zaživi,« poudarja Fujsova. Zelo pa ji je žal, ker oddelek ne more zaživeti v celoti, tudi zaradi pomanjkanja kadra.

S to majico je sporočala, da je zrela za penzion.

Še danes ne more pozabiti, da v začetku njene kariere starši v bolnišnici niso mogli biti ves čas ob otroku na zdravljenju. Nekajkrat na teden so lahko le za nekaj minut prišli na obisk. To je bilo stresno tako za otroke kot za medicinske sestre. »To, da so danes lahko otroci ves čas ob otroku, je zares neprecenljivo,« pravi.

Bile so tudi zelo žalostne zgodbe. V spominu ji je ostala šestletna deklica, ki je imela maligno obolenje in je hodila v bolnišnico na zdravljenje. Deklica je bila vesela in ves čas nasmejana, v ambulanti je prepevala. A ko so jo enkrat v težkem zdravstvenem stanju pripeljali na kliniko, jo je deklica gledala v oči in rekla: »Ne bi umrla, ne bi umrla. Peljali smo jo proti oddelku in je mamica prijela vrata, deklica pa je za trenutek prijela mojo roko. In jo spustila, saj je vedela, da ni mamičina. In samo stisnila jo je nazaj ... To so trenutki, ki jih ne moreš pozabiti.«

Covid-19

Za dolgoletno medicinsko sestro je bilo najbolj stresno obdobje v bolnišnici tisto med epidemijo novega koronavirusa. »Mi smo bili covid oddelek, skrbeli smo za otroke s covidom-19. Imeli smo toliko navodil ... Z dobrim kadrom v ozadju nam je odlično uspelo speljati vse to prilaganje.« Službe, kot dodaja, nikoli ni nosila s seboj domov. Ji je bilo pa najtežje takrat, ko so imeli v bolnišnici na zdravljenju otroka, ki je bil ravno toliko star kot katera od njenih dveh hčera. »Podzavestno tako stare otroke, kot so tvoji, primerjaš z ostalimi.«

Še zadnje čestitke sodelavk ob odhodu v penzijo

Z odhodom v zasluženi pokoj bo lahko končno delala tisto, kar si je v prostem času najbolj želela – potovati po svetu. »Septembra greva z možem, ki je že eno leto v penziji, na Kitajsko,« pravi in na vprašanje, na kateri kontinent še ni stopila njena noga, odgovori, da je to Avstralija. »S potovanja je vsakič prinesla kakšen spominček. Upam, da nam bo tudi zdaj še kaj pošiljala,« se ob tem nasmejijo njene sodelavke.

Prostega časa se že vnaprej veseli tudi zaradi dejstva, da bo lahko več časa preživela s svojim sončkom, eno leto starim vnukom. Še pred odhodom v penzijo bo na vrtu posadila okrasno češnjo, ki so ji jo sodelavke podarile za slovo. Želijo, da se ob pogledu nanjo vsakič spomni na češnjo pred pediatrično kliniko, kjer je vsak dan parkirala svoj avtomobil. »Da se spomni na službo, ki jo ima zelo rada,« so sklenile sodelavke.