S tumorjem se bori, z banko se ne more. Družina za preživetje razprodaja lastnino

»Sem Bojan Jelen, stanujoč v Gorišnici (blizu Ptuja). Smo naročniki vašega časopisa že vrsto let. Nikoli do zdaj si nisem predstavljal, da bi se kdaj obrnil na vas in vaš sklad Ivana Krambergerja. Rad bi vam na kratko predstavil žalostno zgodbo in usodo soseda Jožefa Voriha in njegove družine, s katero živi v starejši hiši, ki jo je skozi leta obnavljal. Skoraj vse življenje je opravljal delo šoferja v mednarodni špediciji. Kupil je hišo, ki je bila v slabem stanju, in jo začel urejati skupaj z ženo Mojco in hčerko Melani. Vsa ta leta so nekako shajali, čeprav so živeli dokaj ločeno življenje zaradi narave dela, ki ga je Jože opravljal.«

Posebna hrana draga

Sosed Jože je star 53 let, nadaljuje Bojan: »Pred letom in pol je v njegovo življenje udarila bolezen z diagnozo tumor na požiralniku. Bolezen je napredovala hitro in v dobrem mesecu je že bil deležen številnih obsevanj. Skozi sapnik so mu v pljuča z operacijo vstavili cevi, skozi katere lahko diha. Bolezen je lani toliko napredovala, da Jože že skoraj leto dni ne more več zaužiti hrane in nobene tekočine skozi usta. Hrani se skozi sondo direktno v želodec. Tudi ko so mu vstavili sondo, je vztrajal v službi kot šofer, saj se je zavedal vseh mesečnih denarnih obveznosti. Bolezen je napredovala in Jožeta prisilila, da je ostal doma. Seveda so se s tem tudi znatno zmanjšali mesečni denarni prilivi, dva kredita za hišo, položnice in drugi stroški pa so ostali,« nam je pisal sosed.

Z ženo sta vzela kredit in kupila hišo, po nekaj letih pa se jima je življenje obrnilo na glavo. FOTO: Družinski arhiv

Pomaga si s hojco ali ga potiskajo na vozičku. FOTO: Oste Bakal

Dodal je, da Melani obiskuje srednjo lesarsko šolo v Mariboru, Mojca pa je zaposlena v bližnji vaški pekarni, kjer zasluži minimalni dohodek.

»Jože ne more uživati nobene trde hrane in tekočine skozi usta, vse si mora pasirati do tekočega in nato vbrizgavati skozi sondo v želodec. Težko si privošči kakšen priboljšek ali dopolnilo, saj je vse zelo drago. V letu dni je tako izgubil že polovico telesne teže in vso mišično maso. Pri hoji si pomaga s hojco ali ga potiskajo na vozičku. Hrana, ki jo kupuje v lekarni (gre za visoko kalorične napitke in praške), močno obremenjuje družinski proračun. V zadnjih dneh, ko so zadeve pripeljale tako daleč, da so se odločili za prodajo lastnih predmetov v hiši, si nisem mogel, da ne bi začel razmišljati, na koga naj se obrnem, da bi sosednji družini vsaj malo pomagal. Sam mu pomagam po svojih močeh, tako tudi njegovi sorodniki in prijatelji, a vidim, da je premalo. Obračam se na vas z vprašanjem, ali je možna tudi kakšna pomoč z vaše strani. Zavedam se, da je takšnih zgodb ogromno, vsakršna pomoč bi bila dobrodošla. Mogoče plačilo kakšne položnice ali nakup te posebne hrane, ki jo mora Jože uživati vsak dan in je draga,« nam je na uredništvo pisal dobri sosed Bojan.

Hrani se skozi sondo neposredno v želodec. FOTO: Oste Bakal

Prihodki na pol

In seveda smo se odzvali na njegovo prošnjo. Življenje nas včasih postavi pred ovire, s katerimi se težko spopademo sami, zlasti težko je, ko nepričakovano zbolimo in niti zdravniki ne morejo delati čudežev. Tako je bolečina doletela družinico Vorih s Ptujskega polja, ko je Jožef 31. julija 2023 obiskal zdravnika in izvedel hudo novico.

Ta je seveda prizadela tudi hčer in ženo, rojeno v Lomanošah. Nihče ne more dojeti, da je bolezen v tako kratkem času vzela skoraj polovico telesne mase zdravega veseljaka, poklicnega voznika tovornjaka s skoraj 140 kilogrami. Vzela je tudi velik del družinskega dohodka, družina trepeta, da bo ostala še brez strehe nad glavo.

Mojca mu ljubeče stoji ob strani. FOTO: Oste Bakal

»Naša družina se je znašla pred težko situacijo, pri kateri je treba prositi za pomoč tudi javnost in dobre ljudi,« pove skromni možakar Jožef ob podpori naprav za dihanje in govor. Mimogrede, pred dnevi je dopolnil komaj 53 let. »Dokler sem bil zdrav in je lepa plača prihajala na račun, sem lahko najel hipotekarni kredit za nakup in obnovo hiše, zdaj pa je drugače, saj na moj račun priteče manj kot tisoč evrov, prav toliko, kot znaša obrok posojila,« žalostno razlaga Jožef, ki je v dobrih časih na lizing vzel še nekoliko boljši avtomobil, zdaj pa ga je moral vrniti in prekiniti pogodbo.

Z Mojčino službo zaslužijo vsaj toliko, da lahko životarijo iz meseca v mesec, a so kljub temu iz hiše že začeli prodajati reči, ki bi jih potrebovali za vsakodnevno življenje. Dolg banki znaša še okoli 55.000 evrov, Jožefovo zdravstveno stanje je iz dneva v dan slabše in najslabše bi bilo, če ne bi več mogli odplačevati kredita in bi se banka odločila za prodajo njihovega doma ...

Tako je spet potrebna solidarnost slovenskega človeka. Zato, dragi bralci, če imate možnost, pomagajte Jožefu, Mojci in Melani iz Gorišnice. Delimo tisto, kar imamo, in Vorihovim s Ptujskega polja olajšajmo življenje. Z vašo pomočjo jim bo nedvomno lažje ...