»Stopala mi govorijo!« se je nekoč Salvatore Ferragamo humorno izrazil in s tem kratkim stavkom razkril skrivnost svojega uspeha. »Ko jih potipam, čutim njihovo moč, življenjsko moč, njihove slabosti in napake.«
Skromni začetki
Salvatore je bil star devet let, ko so se njegove sestre pripravljale na prvo obhajilo v vaški cerkvici v kraju Bonito, sto kilometrov oddaljenem od Neaplja. Da bi se izognili sramoti, ki bi družino doletela, če bi dekleta poslali v cerkev v starih lesenih čevljih – finančne zmožnosti družine s 14 otroki pa so bile vedno majhne –, jim je Salvatore iz blaga in koščkov usnja pričaral ljubke čeveljce. Od takrat je deček z juga Italije vedel, kaj si želi postati: čevljar. Starši so bili nad tem vse prej kot navdušeni, saj čevljarska obrt v pokrajini ni bila nič kaj donosna in spoštovana. A obseden s tem življenjskim ciljem je fant uresničil svojo željo.
Ne samo lepi, tudi udobni
Nekatere Ferragamove sestre so zapustile revno južno Italijo, da bi poiskale uspeh v Ameriki, in leta 1914 jim je v deželo neomejenih možnosti sledil tudi sam. A ko je prispel, je moral priznati, da delo za tekočim trakom, ki ga je še posebno v čevljarski industriji tako hvalil njegov brat, ni zanj, saj so bile njegovo orodje roke. Želja po znanju o skrivnosti idealnega pristajanja čevlja pa je v novem svetu našla pomiritev. Na univerzi v Los Angelesu je namreč študiral človeško anatomijo in končno odkril, da celotna telesna teža leži na stopalnem loku, ki zato potrebuje pravilno oporo. Po nekaj poskusih je razvil jekleno vzmet za oporo loka med podplatom in peto ter jo uporabil pri nekaterih kreacijah. Preprosti mož iz Italije je tako z eno potezo povzročil revolucijo v razvoju čevljarstva, saj so bili ženski čevlji prvič v zgodovini udobni, ne samo lepi.
Ustvaril je sandale in tako nogam prvič omogočil nekoliko zraka.
V Santa Barbari je čevljar kmalu po prihodu v ZDA skupaj z brati in sestrami odprl popravljalnico čevljev. Ni trajalo dolgo, da je pogumnega Italijana pritegnila filmska industrija. Medtem ko so se brati ukvarjali s popravili, je on oblikoval in ustvarjal obutev, na primer kavbojske škornje in egipčanske sandale za potrebe filmskih produkcij. Zvezde 20. let so bile nad njegovim delom tako navdušene, da so njegove kreacije nosile tudi v zasebnem življenju.
V času, ko so se krila krajšala in ko so nogavice poudarjale noge, je Ferragamo ženskam podaril osvobajajočo kreacijo: ustvaril je sandale in tako nogam prvič omogočil nekoliko zraka. Od takrat je vse potekalo hitreje: nenavadne modele so najelegantnejše dame dobesedno trgale iz kreatorjevih rok. Njegovega uspeha ni bilo mogoče ustaviti.
Ekstravaganca za lepotice
Tudi posledice druge svetovne vojne niso mogle omajati njegove bojevite narave. Želja po ekstravaganci ga je spodbudila k prav neverjetnim kreacijam: sandali iz 18-karatnega zlata, pete v obliki črke L in nevidni čevlji, katerih zgornji del je bil izdelan iz najlonskih vlaken, sandali, ki so proslavili Marilyn Monroe, so le nekatere. Slavne stranke je opazoval od glave do pet, tam še posebno pozorno. »Marlene Dietrich je imela zagotovo najlepše noge, gležnje in stopala na svetu,« je občudujoče priznal čevljarski kralj. Všeč mu je bila tudi Audrey Hepburn: »Njeno ozko in dolgo stopalo je v popolnem razmerju z njeno težo.« O Greti Garbo je povedal: »Ima čudovita stopala in mislim, da ima njena ljubezen do nižjih pet kaj opraviti z željo, da bi prihranila nogam kakršne koli poškodbe.« Podjetje Ferragamo je ostalo v družinskih rokah tudi po nenadni smrti velikega mojstra. Njegovim dedičem je do danes uspelo ohraniti njegove velike sanje: ustvariti imperij, ki bi ženske in moške oblačil od glave do pet – ne da bi pri tem pozabili na Ferragamovo prvotno strast.
