Sam proti enajstim

Vsaka vojna je polna žalostnih, tragičnih zgodb. Prva velika, svetovna vojna je zahtevala na milijone žrtev, že preživetje štirih strašnih let je bila – še posebno za vojake in kljub trpljenju – velikanska sreča. Anton Grahek (1895–1965) iz Črnomlja je bil lahko srečen, da je svojo vojno zgodbo lahko povedal. Avgusta 1914 so ga, starega 19 let, vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko. Najprej je bil v zaledju v Galiciji, nato je bil dodeljen 17. regimentu, ki je odkorakal najprej na južnotirolsko fronto, nato pa še na najbolj krvavo, soško. Novembra 1918 so ga zajeli Italijani, iz vojnega ujetništva je prišel po petih letih.

Imel je čin četovodje in bil dvakratno odlikovan (srebrna medalja za hrabrost 1. stopnje, imenovana tudi velika srebrna medalja za hrabrost) za podvig na gori Pasubio, ko je 19. oktobra 1916 sam zajel celotno moštvo ene od kavern: stotnika, poročnika in devet vojakov. Dobil bi zlato medaljo, če bi s seboj prinesel še italijansko strojnico. Na uniformi je nosil tudi Karlov križ, ki je pripadel vsakemu avstrijskemu vojaku po dvanajstih tednih na bojišču. Grahkova knjiga Spomini na prvo svetovno vojno in ujetništvo je toliko pomembnejša, ker je ena redkih natisnjenih pripovedi pri nas, ki so jih napisali navadni vojaki.