Samozaposleni 
so vitalni 
del kulture

Včasih smo jim rekli svobodni umetniki, danes pa so samozaposleni v kulturi tisti ustvarjalci, ki opravljajo samostojno specializiran poklic s področja kulture. Zadnje novosti so nekatere razveselile, drugi pa z zaskrbljenostjo zrejo v svojo ustvarjalno kulturno prihodnost. Slovenska vlada je namreč na podlagi spremenjenega zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo sprejela spremembe in dopolnitve uredbe o samozaposlenih v kulturi.

Po novem se je starostna meja za pridobitev trajne pravice do plačila prispevkov za socialno varnost s 50 dvignila na 55 let. Samozaposleni bo to pravico pridobil brez preverjanja njegovega izjemnega kulturnega prispevka v zadnjih petih letih, vendar le tisti, ki mu državni proračun te prispevke plačuje že najmanj 20 let, pri čemer se v to obdobje všteva tudi čas zaposlitve v javnih zavodih s področja kulture.

Generacijsko segregiranje

Tisti, ki bodo šele vstopili med samozaposlene, bodo sicer mirneje delali, saj bodo imeli pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna pet let, in ne tri, a sta po novem nekoliko spremenjena seznam specializiranih poklicev v kulturi in seznam deficitarnih poklicev v kulturi, ki spreminja tudi merila za pridobitev te pravice.

Mag. Marija Mojca Pungerčar, vizualna umetnica in urednica Novičnika za samozaposlene v kulturi, pravi, da so samozaposleni v kulturi eden od najpomembnejših stebrov kulture: »So tudi čedalje številnejši razred, pa ne samo zaradi tega, ker je v kulturi le malo možnosti za redno zaposlitev, pač pa tudi zaradi globalnih sistemskih sprememb na trgu dela. Nova uredba o samozaposlenih v kulturi je zaostrila pogoje za pridobitev pravice do plačanih prispevkov za socialno varnost za samozaposlene v kulturi. Presenetljivo je, da se je ministrstvo za kulturo za to odločilo v času, ko gre državi bolje. Ugodnega vpliva gospodarske rasti v kulturi ni opaziti. Kot ustvarjalka s 26-letnim delovanjem s statusom samozaposlenega ocenjujem, da postaja čedalje večji problem tudi generacijsko segregiranje samozaposlenih ustvarjalcev. Ukrepi za spodbudo mladim, ki so sicer nujni in zelo upravičeni, gredo na račun starejših. Ti na večini področij niso več upravičeni do delovnih štipendij in spodbud za zaposlovanje, po upokojitvi pa jih čaka mizerna pokojnina. Dela se velika škoda, saj je ogrožen pretok izkušenj in znanja.«

Mačehovski odnos države

Arven Šakti Kralj Szomi je samozaposlena fotografinja in prevajalka. »O noveli imam mešane občutke, večinoma pa me spravlja v nejevoljo, saj bistvenega prispevka kulturi ter njenim ključnim in najbolj nezaščitenim akterjem – kulturnikom – ne vidim. Nadaljuje se mačehovski odnos države do kulture in kulturnikov, ki jih stiska na rob družbe in eksistence. Čeprav je res, da (po nepotrebno dolgem administrativnem postopku) starši kulturniki prejmemo skromno nadomestilo, ko so naši otroci bolni, smo sami v precej neizprosnem položaju. Bolezen si lahko 'privoščimo' šele po 45 delovnih dneh. Gripa tako za nas ne obstaja – le fiktivni zobobol, ko je treba zobe preveč stisniti. Novost uredbe je možnost seštevanja zaslug pri več poklicih, ki jih ima posameznik registriranih, kar načeloma pozdravljam. A kaj ko je treba še zmeraj vse zahtevane točke zbrati v vsaj enem poklicu. V mojem primeru fotografinje (od 2004) in prevajalke (od 2012). Spadam v dve različni komisiji in moram zbrati polno kvoto referenc za dejavnost, ki jo opravljam za polovični delovni čas.«

Med samozaposlenimi v kulturi je bil tudi lajnar Rastislav Rastko Tepina iz Kranja, ki je po 20 letih svobodnega umetniškega ustvarjanja, za kar je državi sicer hvaležen, po sili razmer že eno leto na zavodu za zaposlovanje.

»Ureditev statusa samozaposlenega v kulturi je navadno sračje gnezdo, ki ima korenine v sovjetskem sistemu nagrajevanja agitpropa. Ni jasno, ali je plačevanje prispevkov socialna pomoč ali nagrada za vrhunske dosežke na področju umetniškega ustvarjanja. Če gre za zadnje, se je treba vprašati po zdravju take države, ki ustvarjalcem, ki dosežejo najvišja državna odlikovanja, honorarji ne omogočajo niti toliko prihodkov, da bi si plačevali socialistične prispevke za lastno socialno varnost! Ker pa gre zgolj za socialno pomoč umetniškim ustvarjalcem, bi bilo smotrno in pošteno, da se določi rok, recimo deset let. Vsak začetnik v tem poslu ima pravico, da koristi tako ugodnost. Da se nekako vpelje v posel in ustvari primerno socialno sliko. Ni treba, da koristi vse v enem kosu, ampak po potrebi, kot mu narekujeta življenjski in ustvarjalni tok,« predlaga Tepina.

Kako že gre konec v povesti o Martinu Krpanu? »Pa srečno hodi, reče cesar, minister Gregor pa nič...«