Šentviška mrliška
 vežica za 722 tisočakov

ŠENTVID PRI STIČNI – Z betonskega okostja bodoče mrliške vežice pod novim delom pokopališča nas je pozdravljal ponosni napis izvajalca: Rekon – gradbeništvo, inženiring, trgovina, d. o. o., Vir pri Stični 92, Ivančna Gorica. Delavec je z žabo nabijal sveže nasuti pesek, vsak po svoje so hiteli tudi njegovi sodelavci. Pridni so kot mravljice, da bi jih človek (prosto po angleškem humoristu Jeromu Klapki Jeromu) zrl ure in ure, ne da bi se pri tem sploh utrudil. Mrliška vežica, za gradnjo katere je Rekon zmagal na razpisu občine Ivančna Gorica, zanesljivo bo.

Enkratna
 brezplačna uporaba

Vsaka družina v štirih krajevnih skupnostih, ki spadajo pod šentviški farni zvon, je prejela položnico za 240 evrov – kar je sicer mogoče razdeliti na tri obroke. Za marsikatero v teh recesijskih časih kar prehud zalogaj, ki je seveda dvignil pritisk. Čeprav so bili prej vsi za vežico in so zanjo še vedno – niso pa več vsi složni za samoprispevek.

Pred kakšnim mesecem jo je prejel, je po domofonu povedal bližnji sosed špartansko skromne obstoječe stare mrliške vežice na starodavnem pokopališču. A ko smo ga prosili, ali bi jo smeli videti in fotografirati, se je izvlekel: »Ne vem, kje jo imam. Kje drugje povprašajte zanjo.«

In smo. Gospa jo je brž našla: »Ja, seveda, izvolite pogledati!«

A ko smo jo želeli še fotografirati (položnico, ne gospe), je že pogojevala: »Ja, ampak tako, da ne bo videti imena ali naslova.«

O tem, naj širna država Slovenija izve, h kakšnemu samoprispevku so prisiljeni, se je pa strinjala: »Lejte, moja penzija je tristo evrov. Moževa je, hvalabogu, nekaj več, ampak tri mesece plačevati po 80 evrov je za naju zelo hudo breme.«

Kot smo pozneje izvedeli pri pristojni osebi – ki se prav tako ni hotela javno izpostaviti z imenom in priimkom –, je položnico že poravnala približno polovica naslovnikov.

Z njo so prejeli tudi spremni dopis gradbenega odbora: »Spoštovani! V novembru 2011 smo pričeli z gradnjo novega sodobnega poslovilnega objekta, ki bo ustrezal vsem standardom in potrebam. Projekt je finančno velik zalogaj in skupno znaša 722.000 evrov. Večji del sredstev je že zagotovila Občina Ivančna Gorica iz proračuna. Krajani KS Šentvid, Dob, Temenica in Sobrače pa prispevamo dobro tretjino sredstev. Soudeležba posameznega gospodinjstva je določena v treh zaporednih mesečnih obrokih po 80 evrov. Pri plačilu celotnega zneska ste upravičeni do enkratne brezplačne uporabe poslovilnega objekta. Z vašo pomočjo bomo v juniju 2012 poslovilni objekt že predali v uporabo. Za dodatna vprašanja se obrnite na predstavnike krajevne skupnosti.«

Vežica za rodove

Predsednik krajevnega sveta, 47-letni Stanko Kuplenk, ob našem obisku ni bil ravno zgovoren. Kot da se je v tem postnem času zavezal še molku.

Pozneje smo izvedeli, da bi bil lahko razlog Kuplenkovega slabšega počutja ta, da so mu – potem ko je zaradi vaških zdrah odstopil predsednik Tomaž Raj – pred kratkim na pleča naložili še vodenje gradbenega odbora.

V opisanih okoliščinah smo bili presrečni, da smo sploh našli člana sveta KS, ki je bil – seveda po zagotovilu, da bo ostal anonimen – pripravljen sploh kaj reči.

Uvodoma si je dal duška: »Špetir sta zakuhala krajan ali dva, ki sta poznana po tem, da ga dajeta na zob! Objektu ne nasprotuje noben resen krajan.«

Še primerjal je: »V KS Ivančna Gorica in Ambrus je vsaka družina za izgradnjo mrliške vežice prispevala več kot zdaj mi, po 300 evrov, Stična leta 1998 pa 120.000 tolarjev. Zastonj pač ne more biti niti naša.«

Prešel je k stvari: »Vežico gradimo še od devetdesetih let. Prva dva projekta sta propadla, ker se niso mogli poenotiti glede lokacije. Spreminjala se je tudi zakonodaja, tako da do gradbenega dovoljenja naši predhodniki niso uspeli priti. Uspešno smo ga zastavili leta 2007 in tedaj ni nihče pričakoval, da pridejo leta suhih krav. Če zdaj ne, kdaj pa, smo soglašali – vsi krajani in vsi krajevni svetniki – ter zavihali rokave. V zavesti, da vežica ni kot jablana, ki rodi ducat let, potem pa, ko neha, jo moraš posekati. Vežico gradiš za generacije!«

O tem, kaj bo z vežico, če vsi ne bodo poravnali 240 evrov, smo izvedeli: »Objekt bo v celoti dokončan z občinskim proračunskim denarjem. Z denarjem krajanov bi tip top uredili okolico. Jo bomo, kolikor se bo nateklo.« Kako so se odločili za to, da bodo plačniki celotnega zneska »upravičeni do enkratne brezplačne uporabe poslovilnega objekta«? Kislo je stisnil ustnice: »S konkretnim dejanjem smo želeli ljudi spodbuditi k plačilu. Zapisali smo res nerodno uradniško, ampak nismo hoteli prav nikogar spodbujati, naj čim prej umre – kot nas zdaj širša javnost privoščljivo zasmehuje.«??

Kje so TV-kamere?

Krajevni svetnik, naš sogovornik, se zaradi direndaja okrog vežice počuti prizadetega: »Namesto da bi nam za opravljeno delo izrekli priznanje, smo zdaj javno izpostavljeni blatenju. Ne le za vežico, še za marsikaj si zaslužimo pohvalo. Kot na primer za to, da že šest let ob božiču poskrbimo za obdaritev vseh 220 otrok naše KS. Tedaj še nismo videli TV-kamere kot tudi ne za našo preventivno akcijo, ko s sponzoriranimi (Zavarovalnice Triglav) odsevnimi telesi oskrbimo šolarje, da so vidnejši in varnejši na cesti. Da ne govorim o naših vsakoletnih čistilnih akcijah in še vsem drugem.«

Mamo živo pokopali?

Na drevesu tik ob mogočnem stopnišču na staro pokopališče se nam je oko ustavilo na plakatu, ki vabi na gledališko tragikomedijo Mamo ste pa kar živo pokopali? v izvedbi Izrednega teatra društva Tombas. Naključje pač, ki pa že z naslovom neizbežno namiguje na aktualne zdrahe z vežico.