Sestrski koruza, fižol in buče rastejo skupaj

Šolski učbeniki praviloma izpuščajo najpomembnejši del kolonizacije novih dežel – poljedelstvo. Za preživetje prišlekov je bilo vedno ključno, da so si čim prej zagotovili neodvisnost od pošiljk iz matične dežele. A to ni bilo preprosto.

Prvi Angleži v ameriški koloniji Plymouth, so bili napol sestradani, oboleli za skorbutom in vrsto drugih bolezni. Imeli so zelo malo znanja o kmetovanju, novega okolja pa niso poznali, zato so prva leta skoraj propadli. Prst v Massachusettsu je bila zelo skalnata in nerodovitna, ko so spomladi 1621 začeli saditi svoje poljščine.

Težak začetek

V zaliv Massachusetts so prvi kolonalisti prišli novembra 1620, potem ko so 66 dni pluli čez Atlantski ocean. Prvih 105 prišlekov je zimo preživelo na krovu ladje Mayflower in zagotovo bi umrli, če jim ne bi na pomoč priskočil domorodec Tisquantum, znan tudi kot Squanto.

Predstavnik plemena Pawtuxet, ki je znal angleško, jih je naučil, kako saditi domorodne sorte, kot je koruza, kako pridobivati hranljivi javorov sok in kako ribariti. Če jim ne bi priskočil na pomoč, bi zagotovo umrli od lakote. Tudi z njegovo pomočjo prve zime ni preživela polovica potnikov.

Squanto se je naučil angleščine, potem ko ga je leta 1614 z drugimi člani plemena ugrabil angleški kapitan Thomas Hunt in ga v Španiji prodal kot sužnja. Nekako se mu je uspelo vrniti v Anglijo in od tam nazaj domov v Massacusetts. Po vrnitvi ga je pričakala nepredstavljiva tragedija, njegovo pleme so zdesetkale tuberkuloza, vodene koze in druge bolezni, ki so jih prinesli Evropejci.

Dobrodušni domorodci

Večina ljudi bi se po izkušnji, kakršno je doživel Squanto, obrnili proti Angležem. No, očitno ni bil zamerljiv in je celo pomagal stkati zavezništvo med kolonialisti in lokalnim plemenom Wampanoag.

Tudi s tem je obvaroval nastajajočo kolonijo. Domorodci so bili spretni kmetovalci, dobro so vedeli, kako izkoristiti revno obmorsko prst, in svoje znanje so delili. V nasprotju s prstjo na jugu Anglije, ki je globoka in rodovitna, ilovnata in voljna za obdelavo, je tista v Massachusettsu plitka, peščena in kamnita. Zaradi tega jo je težko obdelovati z rokami. Preden so jih domorodci naučili, po katerih sortah velja posegati, so poskušali posaditi domače kulturne rastline, kot so rž, ječmen in pšenica. Prav tako so sadili domačo zelenjavo.

Wampanoagi so pridelovali koruzo, fižol in buče – gre za tri poljščine, ki jih imenujejo tri sestre –, ker so zelo hvaležna kombinacija za gojenje, še posebno na revni prsti, ki ni sposobna zadrževati hranil ali vode.

Tri sestre

Koruza, fižol in buče, te tri rastline vzdržujejo prst, saj ji vračajo rodovitnost. Fižol je sposoben vezave dušika iz zraka, ki ga s pomočjo mikroorganizmov v tleh spreminja v hranila za rastline. Koruza daje fižolu oporo, buče pa zadržujejo vodo in odganjajo plevel.

Domorodci so uporabljali tudi pepel lesa, ki je bogat s kalcijem in drugimi nutrienti. Z njim so dvigovali pH prsti. V pepelu so tudi kalij, fosfor in drugi minerali. Zanimivo je, da so za gnojenje tal uporabljali tudi ribe, kar je bila običajna praksa domačinov na vzhodni obali novega sveta.

Še danes ga uporabljajo, čeprav je zdaj v tekoči obliki. Strokovnjaki pojasnjujejo, da ribe niso dober vir nutrientov, a vsaka organska snov med razgradnjo pusti tudi nekaj hranljivega. Verjetno so dodale organsko snov, ki je zadrževala vodo v bližini semen.

To je moral biti poglavitni razlog za uporabo rib. Ko so jih prišleki začeli posnemati, so bili šele sposobni preživeti. Novembra 1621 so domorodci in kolonialisti skupaj praznovali prvo uspešno žetev koruze. Praznovanje je trajalo tri dni. To je bilo prvo praznovanje zahvalnega dneva, ki je danes v Združenih državah eden najpomembnejših praznikov. Piše: Andrej Predin

Šolski učbeniki praviloma izpuščajo najpomembnejši del kolonizacije novih dežel – poljedelstvo. Za preživetje prišlekov je bilo vedno ključno, da so si čim prej zagotovili neodvisnost od pošiljk iz matične dežele. A to ni bilo preprosto.

Prvi Angleži v ameriški koloniji Plymouth, so bili napol sestradani, oboleli za skorbutom in vrsto drugih bolezni. Imeli so zelo malo znanja o kmetovanju, novega okolja pa niso poznali, zato so prva leta skoraj propadli. Prst v Massachusettsu je bila zelo skalnata in nerodovitna, ko so spomladi 1621 začeli saditi svoje poljščine.

Težak začetek

V zaliv Massachusetts so prvi kolonalisti prišli novembra 1620, potem ko so 66 dni pluli čez Atlantski ocean. Prvih 105 prišlekov je zimo preživelo na krovu ladje Mayflower in zagotovo bi umrli, če jim ne bi na pomoč priskočil domorodec Tisquantum, znan tudi kot Squanto.

Predstavnik plemena Pawtuxet, ki je znal angleško, jih je naučil, kako saditi domorodne sorte, kot je koruza, kako pridobivati hranljivi javorov sok in kako ribariti. Če jim ne bi priskočil na pomoč, bi zagotovo umrli od lakote. Tudi z njegovo pomočjo prve zime ni preživela polovica potnikov.

Squanto se je naučil angleščine, potem ko ga je leta 1614 z drugimi člani plemena ugrabil angleški kapitan Thomas Hunt in ga v Španiji prodal kot sužnja. Nekako se mu je uspelo vrniti v Anglijo in od tam nazaj domov v Massacusetts. Po vrnitvi ga je pričakala nepredstavljiva tragedija, njegovo pleme so zdesetkale tuberkuloza, vodene koze in druge bolezni, ki so jih prinesli Evropejci.

Dobrodušni domorodci

Večina ljudi bi se po izkušnji, kakršno je doživel Squanto, obrnili proti Angležem. No, očitno ni bil zamerljiv in je celo pomagal stkati zavezništvo med kolonialisti in lokalnim plemenom Wampanoag.

Tudi s tem je obvaroval nastajajočo kolonijo. Domorodci so bili spretni kmetovalci, dobro so vedeli, kako izkoristiti revno obmorsko prst, in svoje znanje so delili. V nasprotju s prstjo na jugu Anglije, ki je globoka in rodovitna, ilovnata in voljna za obdelavo, je tista v Massachusettsu plitka, peščena in kamnita. Zaradi tega jo je težko obdelovati z rokami. Preden so jih domorodci naučili, po katerih sortah velja posegati, so poskušali posaditi domače kulturne rastline, kot so rž, ječmen in pšenica. Prav tako so sadili domačo zelenjavo.

Wampanoagi so pridelovali koruzo, fižol in buče – gre za tri poljščine, ki jih imenujejo tri sestre –, ker so zelo hvaležna kombinacija za gojenje, še posebno na revni prsti, ki ni sposobna zadrževati hranil ali vode.

Tri sestre

Koruza, fižol in buče, te tri rastline vzdržujejo prst, saj ji vračajo rodovitnost. Fižol je sposoben vezave dušika iz zraka, ki ga s pomočjo mikroorganizmov v tleh spreminja v hranila za rastline. Koruza daje fižolu oporo, buče pa zadržujejo vodo in odganjajo plevel.

Domorodci so uporabljali tudi pepel lesa, ki je bogat s kalcijem in drugimi nutrienti. Z njim so dvigovali pH prsti. V pepelu so tudi kalij, fosfor in drugi minerali. Zanimivo je, da so za gnojenje tal uporabljali tudi ribe, kar je bila običajna praksa domačinov na vzhodni obali novega sveta.

Še danes ga uporabljajo, čeprav je zdaj v tekoči obliki. Strokovnjaki pojasnjujejo, da ribe niso dober vir nutrientov, a vsaka organska snov med razgradnjo pusti tudi nekaj hranljivega. Verjetno so dodale organsko snov, ki je zadrževala vodo v bližini semen.

To je moral biti poglavitni razlog za uporabo rib. Ko so jih prišleki začeli posnemati, so bili šele sposobni preživeti. Novembra 1621 so domorodci in kolonialisti skupaj praznovali prvo uspešno žetev koruze. Praznovanje je trajalo tri dni. To je bilo prvo praznovanje zahvalnega dneva, ki je danes v Združenih državah eden najpomembnejših praznikov.