Silvana v divjini životarila 15 let

»So dnevi, ko bi se najraje razjokal. Se vprašaš, ali je to res, je to sploh mogoče?« je zapisala Natalija Nedeljko, predsednica Društva za zaščito konjev. Po sili razmer so pri njih poleg 20 konj našle dom račke, kokoši iz baterijske reje, kunci in drugi, odvzeti z odločbo inšpekcije. Tu je goska, ki je padla s tovornjaka na poti v klavnico, muce z vseh vetrov pa tudi dve psički, pripeljani iz Bosne.

Posebna zgodba o trpljenju, ki je trajalo 15 let, je povezana z osličko. Koliko je stara, se ne ve, so jo pa poimenovali Silvana. »Kako so na inšpekciji izvedeli zanjo, ne vem. Našli so jo tavajočo v gozdu, ko je iskala hrano in zavetje,« pravi Natalija Nedeljko. 
O njej ni bilo nič znanega, dokler niso prejeli telefonskega klica moškega, ki jim je povedal zgodbo dolgouhice. Od kod točno je prišla, tudi on ne ve. Imela je lastnika, ki je zanjo primerno skrbel. Potem pa je postal invalid in ni bil več zmožen skrbeti za oslico, zato jo je k sebi vzel njegov prijatelj. Na kmetiji je redil ovce in tam je našla drugi dom. Nato pa je posestvo podedoval brat. »Novemu gospodarju je bila oslica odveč in se je je hotel na vsak način znebiti. Tako dolgo jo je zbadal z elektrošokerjem, da se je odselila v gozd, stran od ovčje črede,« pravi Nedeljkova.

Oslica je ostala prepuščena sama sebi. V gozdu in na travnikih se je morala znajti, kot je vedela in znala, če je hotela preživeti. Tako je životarila zadnjih 15 let, potem pa so jo našli in z odredbo pristojne inšpekcije je prišla pod okrilje društva.

Toda srečni konec je še daleč, Silvana je namreč v slabem stanju. »Je hud laminitik s zelo odebeljenimi sklepi, povešeno hrbtenico, vratom, napihnjenim trebuhom … Poškodovan ima vrat,« našteva Nedeljkova. Poleg tega je nezaupljiva. Božanje ji ni všeč, še posebno ne po telesu. »Vseeno pa pride, da jo pobožaš po glavi in pocrkljaš. Njene oči govorijo o njeni izmučenosti, trpljenju, obupu.« 
Sena se je komaj pritaknila, vode še ne. V hlev še ni vstopila, da bi lahko legla na mehko nastlano žagovino. »V tem trenutku ji ni popolnoma jasno, kaj se dogaja okoli nje. Kar nekaj časa bo še treba, da bo spoznala, da ji nihče noče nič hudega, da lahko mirno in brez strahu pride do človeka in nasloni svojo veliko utrujeno glavo v naročje ter uživa v božanju. Čas celi rane. Upam, da bo zacelil tudi njene. Da bo nekoč spoznala, da je življenje lahko tudi lepo in da na svetu ne živi samo človek zver,« prizadeto sklene Nedeljkova.