Simona pobegnila iz romskega naselja, zdaj v bitki za svoja otroka: živijo v vlagi in plesni, sin potrebuje pomoč (FOTO in VIDEO)

Simona Ćoralić si želi predvsem tistega, kar je za marsikoga samoumevno – varnega in dostojnega doma za svoja otroka. Njena življenjska pot ni bila lahka. Odraščala je v romskem naselju, iz katerega si je že kot mlado dekle želela oditi. Kot pripoveduje, zase ni želela življenja, ki ga je poznala iz otroštva. »Hotela sem iti iz te vasi, da bi se rešila in da ne bi bila več tam. Videla sem, kaj se dogaja. Jaz tega nisem hotela,« pripoveduje Simona. Spominja se kraj, prepirov in tudi nasilja, sama pa je želela drugačno prihodnost. »Nisem hotela takšnega življenja.«

Danes s svojo primarno družino nima stikov. Šele ko je zapustila domače okolje, je spoznala sedanjega moža, ki ni odraščal v romskem naselju. Z njim je začela graditi življenje, kakršnega si je želela že kot mlado dekle. Ustvarila sta si družino in danes imata dva sinova, pri skrbi zanju in ustvarjanju doma pa sta večinoma prepuščena sama sebi. Prvega otroka je rodila zelo mlada, stara je bila 18 let. Z možem sta se kmalu začela spraševati, kako bi si lahko ustvarila lasten dom. Nista iskala razkošja. Želela sta prostor, ki bi nekoč dejansko postal njun in bi kasneje ostal otrokoma. »Rekla sva, da bi imeli nekaj svojega. Da imajo otroci nekaj svojega bivanja in da bodo, če naju nekoč ne bo več, imeli nekaj naprej,« pripoveduje.

Hišo sta začela urejati sama

Priložnost sta našla v okolici Metlike, kjer sta se dogovorila za postopni odkup hiše. Njena vrednost je znašala približno 35.000 evrov. Večji del kupnine sta skozi leta že poravnala, do dokončnega odkupa pa jima manjka še približno 5000 evrov. Družina za odkup danes namenja toliko, kolikor ji dopušča mesec. »Dajemo 300 ali 400 evrov, kolikor lahko,« pravi Simona. Toda leta in vlaga so na hiši pustili očitne posledice. Ob našem obisku so bile na več mestih vidne poškodbe zaradi vlage in zamakanja. S stropa ponekod odpada omet, na stenah in ob robovih stropov se pojavljajo temni madeži. V nekaterih prostorih je mogoče opaziti tudi plesen. Razmere niso prijetne za nikogar, za družino z otrokom s posebnimi potrebami pa pomenijo še večjo težavo.

Mlajši sin Nermin bo kmalu dopolnil osem let. Ima avtizem in hiperkinetično motnjo, njegov govor pa je zelo omejen. Mama ga opisuje kot izredno živahnega otroka, ki potrebuje veliko pozornosti, nadzora in prilagojenega pristopa. »Zanj je treba skrbeti 24 ur,« pove. Prav zato je življenje celotne družine organizirano okoli njegovih potreb. Njegov oče je doma, skrbi zanj in prejema delno plačilo za izgubljeni dohodek. Pri Nerminu pomembno vlogo igra slikovna komunikacija. Tudi iz šole dobiva slikovne pripomočke, s katerimi bi mu lahko doma pomagali pri vsakodnevnih opravilih in orientaciji. »On bi potreboval svoj prostor. Da ni plesni in vlage. Po slikicah se uči. Šola mi jih daje, da bi mu jih doma uredila. Ampak kam naj jih dam? Kako naj jih dam na vlago?« Nermin svojega prostora trenutno nima. Prav tako svoje sobe nima njegov starejši brat. Simona pripoveduje, da si mlajši sin varen kotiček včasih ustvari kar sam. »Dva jogija da skupaj, okoli si da odejo, da ima svoj prostor, kjer se počuti varno.«

Želi si v službo 

Družini dodatno težavo predstavlja lokacija njihovega doma. Hiša stoji na odmaknjenem območju, do nje vodi zahtevna cesta, vsakodnevne obveznosti pa so zato močno povezane z avtomobilom. Oba otroka vozijo v Črnomelj. »Oba vozi mož, vsak dan,« pojasnjuje Simona. Avtomobil imajo, vendar se jim zaradi vožnje in slabega dostopa tudi pogosto kvari. Simona pa ga sama ne more voziti, saj vozniškega dovoljenja še nima. Nekaj ur vožnje ji je s finančno pomočjo omogočil Rdeči križ, nato pa se je ustavilo. Družinski proračun nadaljevanja trenutno ne omogoča, poleg tega se je morala družina posvetiti reševanju Nerminovih težav.

»Manjka mi še veliko. Zdaj moram počakati, da se uredi sinova situacija. Potem bom šla naprej delat izpit, da si bom lažje našla službo,« pravi. Za Simono bi vozniško dovoljenje pomenilo pomemben korak k samostojnosti in zaposlitvi. »Komaj čakam, da bom samostojna, da bom lahko šla delat,« poudarja. Nermin pa ni edini otrok v družini, ki potrebuje dodatno podporo. Tudi njegov 11-letni brat je imel težave z govorom. »Zdaj mu gre. Lažje se uči in vidim, da je vesel, ko pride iz šole. Tudi učiteljice ga hvalijo,« pripoveduje. Prav napredek otrok je tisto, zaradi česar kljub težavam vztraja. Ne želi, da bi razmere, iz katerih je sama nekoč odšla, določile tudi prihodnost njenih sinov. Ob tem se trudi prispevati tudi sama. Aktivna je pri Kovačkovem inštitutu, izdeluje dekorativne oziroma voščene šopke in se z mentorico udeležuje sejmov ter tržnic. Zaslužki niso veliki, vendar ji veliko pomeni že možnost, da nekaj ustvari in po svojih močeh pomaga družinskemu proračunu.

Simona je kritična tudi do pomoči, ki je družina v preteklosti ni dobila od pristojnih institucij. Pripoveduje, da za nekatere pravice, ki pripadajo družinam otrok s posebnimi potrebami, dolgo sploh ni vedela. Med njimi je bilo tudi delno plačilo za izgubljeni dohodek zaradi skrbi za otroka. Po njenih besedah je za to možnost izvedela šele drugje. Ko je dobila informacije o postopku in potrebnih dokumentih, je mož pravico uredil in danes ostaja doma z Nerminom. Simona pa bi si želela, da bi družine, ki se znajdejo v takšnem položaju, že na začetku jasno izvedele, kakšna pomoč jim je na voljo. 

Za odziv smo se obrnili tudi na Center za socialno delo Dolenjska in Bela krajina. »CSD je seznanjen z razmerami v družini Ćoralić in jih redno spremljamo. V okviru možnosti jim nudimo materialno pomoč, pomagamo in podpiramo pa jih tudi pri iskanju drugih oblik pomoči, pri čemer se povezujemo z različnimi institucijami v lokalni skupnosti, vse z namenom, da jim olajšamo stisko,« je odgovorila direktorica centra. A življenjske stiske so včasih večje od pomoči, ki jo lahko zagotovijo posamezne institucije. Prav zato družina upa, da se bodo našli tudi ljudje, ki jim bodo pomagali narediti naslednji korak – predvsem do varnejšega doma za otroka, ki zaradi svojih posebnih potreb potrebuje še toliko več podpore.

Strah jo je za prihodnost otrok

Slabe bivalne razmere Simoni ne povzročajo le skrbi zaradi zdravja in počutja otrok. Priznava, da jo je zaradi stanja hiše strah tudi odziva institucij. »Bojim se, da mi ne bi otroka vzeli. Ko imamo vlago, plesen ... se bojim, ker ne vem, kaj bodo naredili,« pravi. Prav zato si želi, da bi bila pomoč usmerjena predvsem v to, da bi družina lahko ostala skupaj in izboljšala razmere, v katerih živi. Čeprav je objekt potreben temeljite sanacije, ga Simona vidi kot nekaj, za kar sta z možem leta garala in v kar sta vložila velik del svojih prihodkov. Oditi in začeti znova bi zanju pomenilo, da bi izgubila vse, kar sta do zdaj vložila. »Ne bi zdaj vsega tega denarja vrgla stran. Želim, da se hiška izplača, da imamo nekaj svojega in jo lahko popravimo.«

Pogodbo za odkup imajo sklenjeno do leta 2030, vendar upa, da bodo preostanek lahko poravnali prej. »Bomo prej izplačali,« pravi. Za prihodnost nima velikopoteznih načrtov. Želi opraviti vozniški izpit, najti službo, odplačati preostalih približno 5000 evrov za hišo in nato začeti sanacijo. Predvsem bi rada odpravila vlago in plesen ter otrokoma uredila primerna prostora. Za Nermina bi to pomenilo tudi kotiček, prilagojen njegovim posebnim potrebam, kjer bi lahko uporabljal slikovne pripomočke in se umiril, ko potrebuje mir. Za njegovega starejšega brata pa prostor, ki bi bil samo njegov. Simona se zaveda, da vsega tega sama in čez noč ne more doseči. A podobno kot je nekoč sprejela odločitev, da želi zapustiti okolje, v katerem ni videla svoje prihodnosti, tudi danes vztraja pri preprostem cilju – da bi njena otroka živela drugače.