Sin na vozičku, hčeri
 dvakrat operirali raka

KOČEVJE – Sončna stran kočevskega naselja Trdnjava, ki je bilo v več kot stoletni zgodovini obratovanja tamkajšnjega rudnika rjavega premoga pregrada med urbanim jedrom mesta ob Rinži in tovarno denarja za knape, je po zaprtju površinskega dnevnega kopa pred 34 leti izgubila nekdanjo podobo. Na terasasti lokaciji, kjer so stale lesene barake, so z leti zrasle lične hiše z dvorišči, pozidana okolica je skladno umeščena v prostor turistične cone kompleksa Rudniško jezero. Temelje svojega doma je tukaj pred mnogo leti za šestčlansko družino postavil tudi Šefik Dervišević.

Porod v petem mesecu

Po prihodu iz Bosne je delo našel v Itasu, pozneje v gradbeništvu, nazadnje v lesni tovarni Lik. Prvo podjetje je zlomil stečaj, drugo se potaplja že več let; tik pred novim letom je šlo na zavod še 15 delavcev, že prej pa več kot 100. »Mene ni tam od 2005. Zvita hrbtenica me je zrinila med invalide,« skomigne 48-letnik. Borih 265 evrov mesečnega nadomestila, ki ga prejema kot glava družine, niti ne omenja, niti brezposelnost preostalih članov družine skrbnemu očetu ne razjeda duše. Ne, to ni beda, beda je bolezen, bolezen otrok. In to bi nam moralo biti vsem položeno v zibelko, preden nas ta šiba udari in strezni, so žalostne Šefikove izkušnje. Žena Esada, eno leto mlajša od njega, je prav tako brez službe; povila mu je tri hčerke, pred 15 leti pa v petem mesecu nosečnosti tudi sinka Deda. Tehtal je komaj 500 gramov. Čeprav je bilo v prvem letu videti, da mu zdravje zaradi prezgodnjega rojstva ne bo delalo težav, so se te kmalu začele. Cerebralna paraliza ga je priklenila na voziček, a Dedo je kar živahen in igriv, sicer govorno omejen, a zelo radoveden. Obiskuje šolo Ljuba Šercerja, zanj skrbijo tudi delavke iz zavoda Jutro, seveda pa največ starši, ki ga pogosto vozijo na obiske k terapevtom in zdravnikom. Čeprav se največ sporazumeva s kretnjami, iz njih lahko hitro razberemo, da ima najraje nogomet, najbolj mu je pri srcu Brazilec Kaka. Zelo rad gleda tudi risanke. V rokah najmlajše sestre Šefike, stare 16 let, je pogosta ljubeča igrača, navezanost nanjo je vedno izžarevala iz Dedovih modrih, iskrivih oči. Danes morda še bolj, takšen je vtis, ko sestrica objema bratca, ki večino dneva – tako kot vsa družina – ostane v pritlični dnevni sobi. Ta lično urejeni prostor, v katerem se kot snop svetlečih se barv razliva prijaznost, ne razkriva gmotne stiske družine, skriva pa grenkobo vsakdanjika, ki ga je na njihova pleča položila zahrbtna bolezen najmlajše hčerke. Kot da ena bolezen v hiši ni dovolj. Začelo se je z bolečinami v glavi in obiski pri domačih zdravnikih, mirnega spanca ni imela niti zaradi ženskih težav. Šele natančnejši pregled v Ljubljani je odkril, da mora na operacijo. Septembra 2010 so ji z jajčnikov odstranili 13 centimetrov veliki tumor, zdravniki so dejali, da kemoterapija v tej fazi zdravljenja ni potrebna. »Žal ni bilo tako,« mladenka z mirnim, treznim in razumnim glasom opiše zgodovino bolezni. Januarja lani je sledila druga operacija, v bolnišnici je ostala do aprila. Zdravljenje je z večkratnim obiskom zdravnikov sklenila oktobra, saj so ji vmes odkrili še spremembe na jetrih, zadnji pregled pred dobrim mesecem pa je bil za Šefiko in družino zelo spodbuden: na boljše ji gre. »V redu se počutim in verjamem, da bo tako tudi naprej.« Za dekletom je sedem kemoterapij in mučno obdobje, ki pa ji ni prekrižalo načrtov: »Komaj čakam, da nadaljujem šolo.«

Ves denar v hiško

Načrtov poln je tudi oče. Ob novem letu, ki naj bo zanj mejnik vsega hudega, si je zaželel le eno, Zdravja z veliko začetnico. In nič več. Šele malo pozneje razkrije skromno željo, da ga kljub potrtosti vleče delo, da bi ustvaril razmere za boljše življenje otrok. »Ta dom, hišo, gradimo že dlje, korak za korakom, drugače ne gre. Gmotne težave me tepejo od rojstva. Tako pač je. Kolikor denarja zberem, ga nemudoma vložim v material. Leta 1995 sem šel prek zavoda za zaposlovanje za nekaj tednov v Nemčijo nabirat jagode. Vrnil sem se s tremi tisočaki (mark) in kupil zemljo okrog hiše. Če bi mi stvarnik podaril zdravje, se ne bi ustavil, sezidal bi palačo,« žari iz skrbnega očeta. Kot takega ga poznajo tudi na kočevskem centru za socialno delo. Izredna finančna sredstva iz njihove blagajne je Šefik vgradil v prekrivanje strehe, da bo ta dolgo zdržala, so na pomoč kot vedno priskočili tudi dobri sosedje. Družina jim je neizmerno hvaležna. Za kleparska dela, takrat bo streha namreč dokončana, je zmanjkalo denarja. V ureditev doma vlagajo sleherni evro. Tudi enkratno pomoč, ki jo je Šefika prejela med zdravljenjem, je oče dal za to, primaknil pa še del nadomestila, ki ga mama prejema za nego sina. Poleg žene, Šefike in Deda z njimi v eni etaži, veliki 72 kvadratnih metrov, živi še hčerka, ki je prav tako nezaposlena, z možem in sinom. Torej sedem duš. Šefik sanja o tem, da jim bo uspelo urediti tudi kakšno sobo v podstrešju in tako razbremeniti pritlične prostore. Stiska je velika, bolna otroka potrebujeta svoj prostor in mir. Oče in mama spita na enem kavču, glava družine se zaradi utesnjenosti večkrat zbudi na tleh. Poleg zdravja, ki je edina želja v družinskem pogovoru, nam le uspe izvedeti, da zdaj najbolj potrebujejo premično kopalno kad za Deda. Mama ga namreč zaradi okvare hrbtenice težko dviguje. Zbrati bi morali 800 evrov, ravno toliko, kolikor sedemčlanska družina skupaj dobi na mesec