Sivec Ičo Nero je postal žrebec leta

ČRNA VAS – Vroča sobota je vabila v senco na hladno pijačo. Z avtoceste smo zavili na Barje proti Črni vasi, kjer sta Konjeniško društvo Barje in revija O konjih organizirala prireditev z naslovom Žrebec leta pasme SHL, na kateri so predstavili najlepše žrebce slovenske hladnokrvne pasme. Gre za močne, od 600 do več kot 700 kilogramov težke konje, ki so včasih slovenskim kmetom pomenili preživetje in družbeni status. Kmetija s konji je bila bogata, tista z voli je bila lahko tudi bogata, a je pomenilo, da orjejo težko zemljo ali živijo na strmem terenu.

Kmečki delovni konji so z mehanizacijo in razvojem kmetij po 2. svetovni vojni izgubili svojo vlogo. Njive so zaorali traktorji, lojtrnike so zamenjale nakladalke, zimske pesniške podobe konjske vprege in kmeta v dolgem plašču s klobukom širokih krajcev so ostale le v pesmih.

V Sloveniji 3500 SHL-konj

Kot nam je povedal vodja ocenjevalne komisije dr. Matjaž Mesarič, predstojnik inštituta za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev, se je slovenska hladnokrvna pasma konj izoblikovala predvsem v severovzhodni Sloveniji in na Gorenjskem iz domačih kmečkih konj.

»Osnova populacije so konji medžimurci, ki so jih križali z noričani in manj z belgijskimi hladnokrvnimi konji. Dokončno je bila SHL izoblikovana s kombinacijskim križanjem z noriškimi konji, kar poteka še danes.«

V Sloveniji je 3500 konj pasme SHL, od tega 180 plemenskih žrebcev, tako da je najštevilnejša pasma v Sloveniji. Po Mesaričevih besedah gre za srednje veliko, a hkrati dovolj stabilno populacijo, ki naj bi se v prihodnje še povečevala.

V Sloveniji je približno 22.000 konj, med temi sta dve tretjini lažjih, jahalnih ali športnih konj, preostali so težji, delovni konji, med katere spadajo tudi slovenski hladnokrvni.

Kot rečeno so težji delovni konji izgubili osnovno vlogo pri transportu, na drugi strani pa se povečuje povpraševanje po konjskem mesu, ki naj bi bilo zelo zdravo in primerno za diabetike in starejše. V Sloveniji konjsko meso ni prav posebej priljubljeno, največ ga sicer pojejo v Ljubljani in ne na kmetih (!). 
Slovenskemu podeželju je konj še vedno nedotakljiva ikona, ki je nekoč reševal kmetijo, zato ga tam ne jedo. Zaradi posebnega odnosa do konj tako pravzaprav nimamo razvite kulinarične kulture konjskega mesa, zato ga večino izvozimo v Italijo.

Priložnostna reja

V Sloveniji kljub številnosti pasme nimamo prave reje konj SHL, saj ima slovenski rejec v povprečju v hlevu le 1,73 kobile. Reja konj SHL je torej še vedno ljubiteljska oziroma priložnostna, tudi zato, ker je značilno ekstenzivna; rejec potrebuje le primerno velik pašnik in skromno infrastrukturo. V vsakem primeru je manj zahtevna od reje temperamentnih jahalnih konj ali govedi.

»Rejski cilj je skladen, čvrst, plemenit hladnokrvni konj, srednjega okvira in dobrohotnega, umirjenega značaja in temperamenta, izdatnih hodov. Takšen konj je primeren za vprego, vleko iz gozda, občasno ježo, pa tudi za vzrejo klavnih žrebet.«

Na Barju smo v soboto videli štiri najboljše žrebce omenjene pasme, trije so last veterinarske fakultete, eden je zasebnikov. Za zmagovalca, sivca Iča Nera skrbi oskrbnik Jernej Burjek. Rejec in oskrbnik Anton Gorc je pripeljal drugouvrščenega belogrivega lisca Etbina Vulkana, za tretjeuvrščenega Bauerja Nera skrbi Marjan Trček. Četrtouvrščenega Gorenca Vulkana, ki je sicer dobil najmanj točk, a je bil morda najbolj simpatičnega videza, je na ogled pripeljal oskrbnik Cene Pečar.

Ocenjevanje

Strokovna komisija je s točkami do 10 ocenjevala trenutni vtis in videz, nasajenost in obliko glave ter vratu, telo, noge, žrebčev hod, težo, kako se da konjič zapreči in izpreči, kako je poslušen, voljan in zmožen dela, nazadnje tudi tehniko dela.

Barjanski konjarji so na prizorišče pripeljali velik hlod, ki naj bi ga konji vlekli, a se je izkazalo, da je bil pretežak. Po nekaterih ocenah naj bi tehtal kar tono. 
Ne glede na to pa so bili zanimivi komentarji.

»Konjiči bi že potegnili, a tega niso vajeni, ne delajo dovolj,« nam je lepo razložil naključni sogovorec ob šanku. Poleg tega oskrbniki v skladu z lepim ravnanjem z živalmi niso uporabili biča, kar je bilo nekoč samo po sebi umevno.

Dan se je prevesil v lep večer in med glasbo in glasno govorico se je slišalo hrzanje kar 730 kilogramov težkega zmagovalca sivca in treh lisjakov. »Po domače fuksov!« se je izrazil Pečar.