Skorajda pozabljena vrednota

«Svet je iz tira ...« je del dramskega teksta, ki ga je veliki Shakespeare položil v usta velikemu Hamletu. Pa je res! Vse bolj in bolj drvi, in z njim tudi mi, skoraj vsi, kar nas je, nekam tja, kjer je doma vse drugo, le vrednote ne. Toliko ustoličenj najrazličnejših osebnostnih zmazkov, neetičnosti, laži, prevar, kraj, sprevrženosti (v vseh možnih oblikah), pa zavajanj (vseh in vsakogar in kar povprek) še nisem doživel v svojem sicer relativno kratkem življenju, dopolnil sem šele 57 pomladi.

In bolj ko nas dobesedno porivajo do roba (in večkrat tudi čez) vsega še verjetnega, bolj se v meni slikajo slike vsega človeško dobrega, kar mi je uspelo sodoživeti z ljudmi, katerim resnične človeške vrednote pomenijo (tudi dandanašnji) način mišljenja in življenja.

Značilna odrska govorica

Koliko je kolegov in kolegic, igralk in igralcev, ki so jih novodobni gledališki, filmski ali pa televizijski režiserski velegeniji namerno ali pa nenamerno pozabili ... Preveč, zagotovo! Ko sem izbiral igralsko zasedbo za svoj filmski režiserski prvenec Vlomilci delajo poleti, sem za (samo na videz majhno in morebiti za nekatere celo popolnoma nepomembno) vlogo moža z osličkom izbral igralskega kolega Alojza Miliča. Gospod Milič ali Gigi, kot ga še vedno kličejo prijatelji, je dolga igralska leta poklonil Stalnemu slovenskemu gledališču v Trstu.

Spoznala sva se, ko sem, pred davnimi leti, gostoval pri njih, v Trstu (režiser Boris Kobal me je povabil, da sem v njegovi postavitvi slovitih Cankarjevih Hlapcev odigral vlogo Jermana). Alojz je bil tiste dni eden od nosilnih stebrov tržaškega igralskega ansambla, ki ​niti po naključju ni bil tako strahovito zdesetkan, kot je danes. Prikupni možakar in odlični igralec se mi je vtisnil v spomin. S prav posebnim ustvarjalnim pristopom, z značilno odrsko prezenco in odrsko govorico. Zato seveda nisem dolgo premišljeval, komu naj tako značilno primorsko obarvano vlogo zaupam.

V svojem nastopu je užival

Poklical sem ga in Gigi je takoj privolil v sodelovanje, vidno (oz. slišno – najprvo sva se slišala po telefonu!) presenečen, da se je nekdo pa vendarle spomnil, da še obstaja, da je še zmožen marsičesa, ko je govor o igralstvu. Kostumografka Meta Sever ga je naravnost fascinantno oblekla, maskerke so prispevale svoj nepogrešljivi del in Alojz je bil nared za snemanje. Nisva kaj dosti govorila. Povedal sem mu, kaj pričakujem od njegovega nastopa, in on, zdaj že prileten možakar, v katerem pa še vedno bije krepko, zavedno igralsko srce, je vse razumel iz prve, kot radi rečemo. Nina Ivanič in Ondina Kerec, njegovi soigralki v prizoru, ki smo ga snemali, sta imeli bolj malo teksta. On, možakar, ki se v filmu odpravlja v svojo zidanico, da napolni izpraznjene demižone z rujnim vincem, pa je imel kar precej teksta.

Sonce je tistega dne žgalo kot za stavo. Snemali smo v nekem vinogradu v slovenski Istri (mimogrede: ko bi ljudje vedeli, kako neprecenljivo lepa je, ta naša Istra, je ne bi tako zanemarjali!), bilo je resnično vroče. Alojz se je izjemno hitro sporazumel z osličkom in snemanje se je lahko začelo.

Gledal sem ga, priletnega igralskega kolega, kako je užival v svojem nastopu. Tekst je obvladal perfektno, z osličkom je znal ravnati tako naravno, kot bi bil njegov, vsako besedo, vsak del posameznega stavka pa je farbal z najrazličnejšimi barvami človeške duše in srca. Vse, kar je naredil, vse, kar je izrekel, vse, kar je pokazal tistega soparnega, vročega dne v tistem čudovitem vinogradu v tisti čudoviti slovenski Istri, vse je bilo – bravurozno.

Sproščena in naravna igra

Sedel sem pred malim zaslonom in gledal in poslušal njegovo umetnost igre. Njegov popolnoma sproščeni, popolnoma naravno človeški igralski nastop je ganil vse, ki smo ga občudovali. Gigi nam je dal vetra! Niti enkrat se ni zmotil. Niti enkrat!

Ni niti igral! Kar preprosto živel je svojo vlogo in jo prenašal prek filmskega traku v neprecenljiv zgodovinski zapis. Tudi ko je, čisto na koncu sekvence, sam sebi na glas dal vedeti, citiram: »Pej, žjenske, žjenske, ma ha ni čez babji firbc!«

Izjemno hitro smo posneli tisto njegovo sekvenco. Ko smo pospravljali kamero in vso tehniko, je stopil k meni in me tiho vprašal: »Roman, si zadovoljen?«
Kaj ne bi bil, ljudje moji, kaj ne bi bil?!? Seveda sem bil zadovoljen. Nadzadovoljen, ne le zadovoljen! In sem mu to tudi povedal. Na glas, pred celo ekipo. In mu potem tudi zaploskal. In so mu potem zaploskali tudi vsi drugi. Tako zares, iz srca.

Kot izraz iskrenega spoštovanja do dela nekega odličnega slovenskega igralca, ki nikoli v življenju ni ločeval vlog na velike in majhne. Tudi zanj, kot za vse redke posameznike, velike slovenske igralce, ločevanje vlog na velike in majhne tako rekoč ne obstaja. Za njih obstajajo le veliki in majhni igralci. Pa ne po telesni višini, da se razumemo.

Gigi, ti si bil, si in boš ostal v mojem srcu zapisan kot velik slovenski igralec. Zdravja naj ti nakloni ljubi Bog!

In hvala ti za tvoje (vsaj zame) neprecenljivo igralsko sodelovanje pri naši skupni vlomilski filmski pravljici, ki je navdušila prenekaterega gledalca.