Škoti niso škrti – do Slovencev

Aberdeen je z okoli 220.000 prebivalci tretje največje škotsko mesto, ujeto med ustji dveh rek, Dee in Don, na kar kaže tudi koren njegovega imena. Škotsko ime zanj je Aiberdeen oziroma galsko-škotsko Obar Dheathain. Mesto na obali Severnega morja, ki ga mnogi imenujejo Granitno mesto ali evropska energijska prestolnica, je izpostavljeno hladnim vetrovom, ki bičajo kilometrsko peščeno obalo. V 70. letih, ko so uro in pol poleta s helikopterjem od tod v globinah črnega Severnega morja našli nafto, je kot oskrbovalna točka naftnih ploščadi postalo eno bogatejših mest Velike Britanije. Standard je visok, brezposelnosti skoraj ni. In tudi to je eden izmed (novejših) razlogov, da Angleži ne dovolijo škotske samostojnosti. A želja po njej ni ugasnila.

Zgodovinski sprehod

Slovenci smo tem iskrenim severnjakom nekakšen svetal zgled, poznajo nas in našo zgodbo, zato so morda do nas nekoliko bolj odprti in v pubih v družbi naših gostiteljev tiste pregovorne škrtosti ni čutiti. Bogato aberdeensko zgodovino so že pred 8000 leti zaznamovale naselbine prvotnih prebivalcev, v teh krajih so pečat pustili tudi Rimljani, pozneje pa Angleži. A samostojnost so do danes ostale le neizsanjane sanje.

Prijetno se je sprehajati po ulicah Aberdeena, opazovati dnevni vrvež na Union Streetu, se ustaviti v kakšnem pubu – morda v najbolj znanem Prince of Wales iz leta 1850, tam zvrniti pint ali dva – ali si ogledati King's College, eno izmed dveh tamkajšnjih univerz, ustanovljeno leta 1495. Pravo doživetje je srečati v tradicionalni kilt oblečenega možakarja, ki ob spomeniku Edvardu VII. piha v svoje dude. Zanimiva izkušnja je tudi obisk muzeja, denimo pomorskega, se sprehoditi po kilometrski peščeni plaži ali se zabavati v Satrospheri, otrokom in mladini namenjeni hiši eksperimentov.

V okolici

Pravo Škotsko doživite v okolici Aberdeena, kjer so podeželske ceste speljane po gričevjih mimo pašnikov in obdelanih polj. Zavite ceste so motoristični raj, a kaj, ko je vreme nepredvidljivo – zjutraj prši, opoldne sončno, popoldne vleče veter. Obisk Škotske ne sme in ne more miniti brez ustavljanja v kateri od pravih destilarn viskija. Ena takšnih je Glen Garioch v kraju Oldmeldrum, iz leta 1797. Tam izveš, da sodobna tehnologija ne pomeni pravzaprav ničesar, če ljudje nimajo strasti do tistega, kar počnejo. V kotlih vre, sika, brbota in v sode se pretaka zlata tekočina brez pomoči računalnikov in modernih tehnoloških linij, obrat pa je tak kot iz romana Charlesa Dickensa. Možakarji z žuljavimi rokami lopatajo in se znojijo ob zakurjenih pečeh, v katero nalagajo kurjavo s šoto tako kot v starih časih. Zmoti edino dejstvo, da so podjetje pred leti kupili – Japonci.

Škotska je tudi dežela gradov in prava izkušnja je obiskati Meldrum House in tam obedovati. Njegove korenine segajo v 13. stoletje, njegov ustanovitelj je bil Philip de Fedarg, vitez templjar. Temna granitna grajska obzidja, obdana z negovano trato, zakurjen kamin v notranjosti, diskretno osebje in tradicionalna jed, piščanec s haggisom, nekakšno mešanico zmletega ovčjega mesa, poplaknjena s pravim škotskim pivom tennent´s, je tudi gastronomsko doživetje Škotske, ta pa ni za tiste z nežnim želodcem.

Kar nikakor ni razlog, da kljub slabim letalskim povezavam ne obiščete tega Evropi oddaljenega, a ponosnega majhnega naroda z bogato zgodovino. Pravzaprav zelo podobnega nam.