Skrbi za bolnega sina, nima več niti za drva

GOLNIK – Kljub minulemu norčavemu obdobju v letu, ko naj bi pustno rajanje zajelo vse ljudi, mesta in vasi, vemo, da se vsi preprosto ne morejo poveseliti in doživeti vsaj kančka karnevalskega vzdušja. Eni se morajo ukvarjati s preživetjem in osnovnimi dobrinami, kot sta hrana ali kurjava. Tak je primer 75-letne Marije Košir z Golnika na Gorenjskem, ki je na stare dni dočakala težavne trenutke, za katere si ni mogla predstavljati, da jo bodo doleteli. V eni najhujših zim, kar jih pomni, je skorajda ostala brez kurjave.

Sin je brez službe

Vaščani sicer pravijo, da sin živi pri njej, a je brez službe. »A vse več ljudi je brez službe,« pripomni opazovalec časa, ki iz lokala na Golniku vidi isto kot marsikje drugje po domovini. Napotijo naju torej k rumeni hiši nasproti slovite bolnišnice na Golniku in opozorijo na mestne redarje, ki tod radi delijo plačilne naloge bolnikom, njihovim svojcem in domačinom. Oblast, ki pri nas rada vzame in težko da, tudi tukaj, sredi idilične narave, steguje lovke po državljanskih denarnicah. In končno najdemo gospo, ki nas lepo sprejme.

Včasih so bolj držali skupaj

Marija se je rodila na Zgornjem Jezerskem, na Golnik pa je prišla leta 1957 in ostala do današnjih dni: »Bila sem medicinska strežnica, ki je bolnikom prinašala hrano in posode. Takrat smo fejst garali, ker smo vse na roke nosili,« pomnita tako njen bistri um kot zgarano telo. Spominja se časov, ko so tod oskrbeli več kot 1000 bolnikov, ona pa je delala do leta 1990, ko je bila zasluženo upokojena: »Takrat smo bolj skupaj držali,« pravi za skoraj minule navade.

Časi so vse slabši

Odsihmal so se časi precej poslabšali. Prestala je dve operaciji, ima tudi bolnega sina: »Delal je v podjetju, zdaj pa ima bolečine v nogah, sladkorno, bliža se mu glavkom. Morda bi lahko bile stvari drugačne ...« se ji za trenutek utrne tista misel, ki jo je gotovo pogosto pestovala v minulih tegobnih časih. Za gospodinjstvo s sinom ima na voljo slabih 500 evrov na mesec, za ogrevanje je letos morala vzeti posojilo. »Gnila je ta država. Časi so težki, pokojnina je ena, pa moram reči, da sem kar zadovoljna. Pa četudi bi me kdo s polenom po glavi usekal,« pikro doda ženica, ki komaj shaja.

Stiskata se v podstrešnem stanovanju

Resda najemnina znaša 75 evrov na mesec, a stroški hitro nanesejo na tri stotake. Potem je treba še jesti: »V mestu je lažje, vedno je nekaj znižano; tu pa si obsojen na eno trgovino,« pove svojo življenjsko prakso. Čeprav je hiša odmaknjena od mestnih središč, si tukaj hrane pač ne gojijo sami. Hiša ima zgodovino; pred vojno je bil tukaj fotoamater, med vojno štab vojske, ko pa so v socializmu prodajali stanovanja, sta Koširjeva raje (oziroma po sili razmer) ostala najemnika. Bivata v podstrešnem stanovanju, v katerem se stiskata na majhni površini. Gor vodi ozko leseno stopnišče mimo pregrade; tod je lahko strmo in nevarno v temi.

Ljudje priskočili na pomoč

»Tukaj sem delala, dočakala pokojnino, vse,« pravi za prostor, ki ji je 38 let oziroma večino življenja dom. Kjer je dočakala tudi revščino, pomanjkanje, stisko. O njej je dolgo molčala in se je ta pokazala naključno. »Dobila sem, da bi šla na morje, a jaz in morje sva dva pomena. Nikoli nisem hodila na morje ali v toplice; sem pa povedala, da sem v krizi za drva,« je dejala ter obrazložila. »Nisem tak tip, da bi okoli vandrala,« pravi skromna ženica. Informacija o pomanjkanju se je razvedela okoli in ljudje so se odzvali sami.

Dobila drva

»Prvi je pripeljal tisti, od katerega vsako leto kupujemo kurjavo, Joško Oblak. Kar zjutraj ob osmih je pripeljal in me poklical z dvorišča. Nisem mogla verjeti,« se navdušeno spominja jutranjega presenečenja posebne vrste, a ji besede preseka kadilski kašelj. Pove, da jo je obiskala in založila tudi sorodnica, pa tudi z Novic nismo prišli povsem praznih rok na pustni torek: »Trojanske krofe sta prinesla,« se je razveselila skromne vrečke. V tistem je skozi okno posijalo sonce, Marija pa je rekla: »Boglonaj. Danes pa imam lep dan.« Vsaj malo je pozabila na tegobe in dejstvo, da še vedno nima dovolj drv, če sneg znova preseneti. Više od vznožij Alp se sneg zna pojaviti takrat, ko drugje po domovini nanj že pozabimo: »Vreme je bolj muhasto. Rado se obrne, kakor hoče,« pomodruje. Že vso zimo so bili na tesnem s kurjavo, imajo je morda še za 14 dni.

»Danes so zaguljeni časi«

»Ne vem, ali sem klošarka ali kaj. Nikoli nisem pričakovala, da bo tako daleč prišlo,« v enem trenutku potarna Marija. A ne gre za njeno napako, marveč države, v kateri po tekočem traku izvisijo ogroženi: delavci in otroci, socialni primeri in upokojenci, naivni in dobrosrčni. Ljudje, ki so delali vse življenje, zdaj pa jim za (pre)živetje vse težje znese. In namesto sklepa se nudi še ena Marijina misel, ki jo je izrekla pred slovesom in vrnitvijo v svoj svet skrbi: »Lahko je obsojati. Danes so zaguljeni časi.«