Skrivnost piranske kamnite luči (FOTO)

Vsako mornarsko oko v temni noči na morju najprej išče luč. Komaj opazen blisk na obzorju pomeni varnost, smer in rešitev pred čermi ali plitvinami. Svetilniki so zato že stoletja simbol upanja in spoštovanja do morja, ki zna biti hkrati čudovito in neusmiljeno. Čeprav ima Slovenija kratko obalo, na njej utripa 40 svetilnikov in svetlobnih navigacijskih oznak. Za njihovo delovanje skrbi Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, saj tudi v času sodobne satelitske navigacije ostajajo pomemben del pomorske varnosti. Ne nazadnje lahko elektronika odpove, svetilnik na obali pa še vedno utripa.

Najbolj znamenit slovenski svetilnik, tudi edini kamniti, stoji na piranski Punti, na rtu Madona. Debeli zidovi, ozka okna in valovi, ki med burjo in jugom tolčejo vanj, mu dajejo podobo trdnjave. Stoji namreč na stolpu nekdanjega mestnega obzidja, ki naj bi ga postavili že leta 1617. V času Avstro-Ogrske so nanj leta 1872 namestili stalno rdečo luč, dve leti pozneje pa uredili še stanovanje za svetilničarja. Danes velja za enega najlepših spomenikov slovenske pomorske dediščine.

Skrivni rovi

Po starih pripovedih naj bi prav po ognju na tem rtu Piran tudi dobil ime. Grška beseda pyr pomeni ogenj, domačini pa verjamejo, da so že v antiki na Punti prižigali kresove, ki so ladjam kazali varno pot proti koncu Tržaškega zaliva. Okoli svetilnika oziroma trdnjave krožijo številne druge legende. Ena najbolj znanih govori o vodnjaku ob svetilničarjevem stanovanju. Domačini so pripovedovali, da nikoli ne presahne, tudi v največji suši ne. Nekateri starejši Pirančani se še spominjajo, kako so jih babice v sušnih časih pošiljale po vodo prav na Punto. Po ljudskem izročilu naj bi bil vodnjak povezan z izvirom pod morskim dnom, nekateri pa so verjeli tudi v skrivne rove pod mestnim obzidjem in tam okoli Punte. Po njih naj bi nekoč tihotapci iz mesta nosili blago proti morju.

Pred leti so piranski gasilci preverjali, koliko vode je v njem, saj naj bi bil presenetljivo globok. Namen pa je bil tudi, da bi se prepričali o morebitnem tamkajšnjem vodnem izviru. Med pobudniki za to je bila Pirančanka Tončka Senčar, ki si je vrsto let prizadevala, da bi svetilnik s svetilničarjevim stanovanjem, ki je bil za javnost desetletja zaprt, dokončno obnovili, mu dali turistično vsebino in ga skupaj s stolpom ob njem odprli.

Voda je sladka

Gasilci so takrat odprli pokrov vodnjaka in na presenečenje marsikoga je bil skoraj do polovice napolnjen z vodo. Voda je bila v njem, čeprav vanj takrat ni bil speljan noben žleb s strehe. Izčrpali so jo in se spustili vanj. Ugotovili so, da je ovalne oblike s premerom slabih dveh metrov ter globok šest metrov. Seveda je bila tam tudi prizadevna raziskovalka piranske zgodovine Daniela Paljaga, ki piše tudi o nekdanjih piranskih vodnjakih in vodnih virih. Prva je pogumno pokusila vodo iz vodnjaka in povedala, da je sladka, ter dodala: »Tukaj so bili v času prebujanja narodov leta 1848 oziroma v času Avstrije žandarji, ki so morali imeti tudi vodo, saj je bila spodaj v stolpu orožarna. Tudi ljudsko izročilo pravi, da ta vodnjak ni nikoli presahnil.«

Kaže, da je morda vodnjak nekoč imel izvirsko vodo, a da so kasneje njegovo dno zabetonirali. Kako je s tem, bodo lahko več razkrili arheologi in zgodovinarji spomeniškega varstva. Slovenski svetilniki niso veliki tako kot znamenita svetilnika v bližnjem Trstu in Savudriji, vendar pa so za našo kratko in razčlenjeno obalo nepogrešljivi. Danes jih večinoma upravljajo avtomatski sistemi in sončne celice, svetilničarjev ni več.

Velja za enega najlepših spomenikov slovenske pomorske dediščine. FOTO: Janez Mužič

Pred leti so gasilci prvič pogledali v njegovo skrivnostno notranjost. FOTO: Janez Mužič

Premer vodnjaka je skoraj dva metra, globok je šest metrov. FOTO: Janez Mužič