Sladkovodni jezeri, skriti dragulj slovenskega Primorja

Piran s svojo veduto je ikona slovenskega Primorja. V zadnjih desetletjih je mestece, ki leži na polotoku, postalo precej veliko, tako veliko, da se je v enotno poselitveno območje združilo z bližnjim Portorožem in Lucijo.

Staro mestno jedro Pirana je v precejšni meri zgrajeno iz opeke, glina zanjo pa je prihajala iz bližnje Fiese, severovzhodno od mesta. Pod flišnatimi stenami ležeča krajina je dobro ohranila svojo naravno podobo, na predelu, kjer se zaliv obrne proti Strunjanu, pa tik ob obali najdemo izjemno zanimivost – sladkovodni jezerci v Fiesi. Eno ima premer 150 metrov, tisto bolj oddaljeno od morja pa je nekoliko manjše.

Obe sta umetnega nastanka. Dolga desetletja so tam kopali glino in iz nje žgali opeko v bližnji, danes že davno propadli opekarni. Nastali sta kotanji, ki imata na svojem najglobljem delu nekaj čez šest metrov globine. Po prenehanju izkopavanja gline po drugi svetovni vojni je kotanji zalila voda in nastali sta današnji jezeri. V naslednjih desetletjih se je okolica zarasla, naselile so se številne živali.

Iz opeke, narejene v Fiesi, so gradili Piran. FOTOGRAFIJI: Janez Mihovec

Večje jezero je od morja ločeno le z nekaj deset metrov široko brežino. Številni kopalci na plaži se ne zavedajo, da sta le nekaj metrov proč ležeči jezeri sladkovodni ter bivališče številnih vodnih ptic, vodnih pastirjev in drugih živali. Od leta 1989 sta zavarovani kot krajinski park, okoli njiju pa v obliki osmice vodi sprehajalna pot. Slednja nas popelje po nedotaknjeni naravi v neposredni bližini turistično razvitega kraja.

Po drugi svetovni vojni je glinokopa zalila voda.