Za rojstni dan, 16. oktobra, v zahvalo in spomin na njeno delo, zapisano v številnih pesmih, so na podružnični šoli v Adlešičih odkrili spominsko ploščo izjemni Belokranjki, rojeni v bližnjih Dolenjcih, Faniki Požek (1947–2019), dekliško Vlašič. Že v otroštvu je žarela med podeželskimi vrstniki in izstopala z radovednostjo, branjem in nastopih na vseh šolskih prireditvah. Njene misli so se prelivale v nežne zgodbe in čudovita besedila, z oblikovanjem kratkih zgodb in pisanjem predvsem besedil, ki so se prelivala v melodije narodnozabavne glasbe.
Plodno sodelovanje
Njena veličastna umetniška pot se je začela s pesmijo Bela krajina, ki jo je opazil Lojze Slak. Tako zelo ga je očarala, da ji je napisal pismo. Ker pa ni poznal njenega naslova, je na ovojnico napisal le: Fanika Vlašič, Bela krajina. Čudežno jo je pismo res doseglo, a šele po dolgih šestih mesecih. V njem je bilo povabilo k ustvarjalnemu sodelovanju. Slak je predlagal, da pesem preimenuje v Deželica sonca in grozdja. To je bil začetek enega najlepših in najplodnejših sodelovanj v zgodovini slovenske narodnozabavne glasbe. Za Slaka je napisala uspešnice, kot so Mama, prihajam domov, Visoko nad oblaki, Glas harmonike, Vprašaj srce in Na krilih vetra.
»Fanika, tvoja napisana pesem je kot duša, ponujena v srebrni čaši, tvoja pesem v glasbi pa kot duša, ponujena v zlati čaši. Ansambel Lojzeta Slaka je iz tvoje srebrne čaše pil kar 43-krat in tolikokrat v zlati čaši ponudil Slovencem našo skupno kulturno dediščino v njihovo veselje, radost in hrepenenje po nečem lepem. Skupaj s teboj smo si ustvarili trajni spomenik slovenske nesnovne dediščine. Prav ti si zaslužna, da je bila postavljena spominska plošča iz trdega kamna – tako trajna, kot bodo trajale tvoje prečudovite pesmi,« se je čustveno na ustvarjalno obdobje s Faniko Požek odzval še edini živeči in tudi ustanovni član ansambla Fantov s Praprotna, Andrej Bergant.
Več kot 30 nagrad
V bogatem ustvarjalnem življenju je napisala več kot 700 avtorskih del za okoli 70 narodnozabavnih ansamblov; o sanjah, ljubezni, hrepenenju, željah in sreči. Vsaka pesem je dragocen spomin. Njene besede so zazvenele po vsej Sloveniji, postale so glas srca, naroda in domovine. Za izjemno, neprecenljivo delo je prejela več kot 30 priznanih in najžlahtnejših nagrad na festivalih. A največja, najlepša nagrada je to, da so njene pesmi postale ponarodele – da jih ljudje nosijo v srcih in jih tako radi pojejo ob harmoniki.
14
PRIZNANJ je osvojila na Vurberškem festivalu.
»S Faniko sva sodelovala več kot 20 let. Zmeraj, ko sem odprl njeno besedilo, sem vedel, da iz tega lahko nastane nekaj lepega,« pove Toni Verderber, eden najbolj prepoznavnih slovenskih glasbenikov, ki je večkrat posegel po besedah Fanike Požek. Peter Fink, vodja narodnozabavnega ansambla Petra Finka, pravi, da je bila Fanika posebna pesnica in besedilopiska – njene besede so bile poetične, občutene. Skupaj sta ustvarila 54 skladb.
V ansamblu Slavček je v 80. letih harmoniko igral tudi komponist in harmonikar Slavko Plut z Mladice pri Semiču ter kasneje v svojem ansamblu. Spominja se, da je izpod peresa Fanike Požek nastala pesem Breze, ena od 50, ki jih je kasneje tudi sam uglasbil. Potem Pod Semiško goro, ki je zelo lepo uspela.
Nikoli ni iskala popolnosti v obliki, ampak v čustvu.
Pa še ena, ki je bila bolj hudomušna – Znebi pa preko plota. »Drugače pa bi izpostavil še Pozdravljena, Slovenija. To je res zanimivo besedilo, saj govori o naši domovini, ne samo v času osamosvojitve, ampak tudi o tem, kaj je Slovenija bila in kaj je danes – ter o njeni prihodnosti. To pesem sva napisala tik pred osamosvojitvijo, tistega zgodovinskega večera,« na kar je zelo ponosen. Omenil je še zadnjo, ki ji je ni uspelo dokončati, Moj ljubljeni dom, ki jo je ob prebiranju besedila novinarja Lojzeta Bojanca Slavko premierno izvedel.
Posebna iskra
Franci Smrekar, dolgoletni prijatelj, pesnik, aktualni predsednik Društva pesnikov slovenske glasbe, ki je pobudnik postavitve spominske plošče skupaj s prijatelji, številnimi glasbeniki in ob podpori Občine Črnomelj, in sodelavec Fanike Požek, jo je poznal tako v ustvarjalnih kot osebnih trenutkih. Kot sam pravi, je bila Fanika človek s posebno iskro. V spominu mu je ostala njena predanost. »Bila je polna idej – pesmi so ji prihajale kar sproti. Včasih sva se pogovarjala po telefonu in sredi stavka bi rekla: 'Čakaj, zdajle moram nekaj zapisat'!' – in čez nekaj minut mi je prebrala novo kitico.
Njene besede so zazvenele po vsej Sloveniji, postale so glas srca, naroda in domovine.
Pisala je hitro, a z občutkom. Nikoli ni iskala popolnosti v obliki, ampak v čustvu. Če ni začutila, da pesem živi, jo je pustila – rekla je, da mora beseda sama poiskati melodijo,« se je Franciju globoko v spomin in srce urezala Fanikina ustvarjalnost. Dodal je še, da je na vurberškem festivalu prejela kar 14 priznanj – dosežek, ki ga ni dosegel noben drug tekstopisec v Sloveniji.
Čeprav so koraki Fanike Požek vodili mimo mnogo meja, so pesmi ostale doma, v Beli krajini – v slehernem srcu, ki sliši glas harmonike. In dokler bomo peli, zapisali, poslušali – stopamo v njeno sled, s hvaležnostjo in ponosom. V Adlešičih so se začeli njeni prvi koraki v svet učenosti, tukaj pa je tudi kraj, kjer je našla svoj zadnji dom z dragim možem Nikom. »Spominska plošča je znak spoštovanja – do kulturne zavesti, izročila, vseh tistih ljudi, ki v besedah in melodijah najdejo pot domov,« je dejal črnomaljski župan Andrej Kavšek.
Spominsko ploščo so odprli Fanikina hči Vanesa in sin Gregor Požek, Andrej Kavšek, Franci Smrekar ter Matija Rogelj, vodja Ansambla Krimski lisjaki. FOTO: Milan Glavonjić
Fanika Požek FOTO: Milan Glavonjić
Moderator programa Lojze Bojanc in Slavo Plut FOTO: Milan Glavonjić
Trojica iz ansambla Tonija Verderberja iz Starega trga ob Kolpi FOTO: Milan Glavonjić
Čustveni nagovor Andreja Berganta FOTO: Milan Glavonjić
Gašper Štajner iz okolice Ljubljane je navdušil s skladbo Visoko nad oblaki, ki spada med največje uspešnice Slakovega ansambla, in potem še s pesmijo Glas harmonike. FOTO: Milan Glavonjić
Dogodka so se udeležili številni glasbeniki in gostje. FOTO: Milan Glavonjić
