Slavo je Ivu prinesla fotografija sošolke

V prepolni avli in galeriji Kulturnega doma Gornja Radgona se je iztekla čudovita razstava fotografij enega najbolj prepoznavnih slovenskih fotografskih umetnikov, predsednika Fotokluba Proportio divina Gornja Radgona in nekdanjega predsednika Foto zveze Slovenije Iva Borka, ki jo je poimenoval Portreti in avtoportreti v okvirju 70/55. Z razstavo je zaznamoval dve obletnici, saj je na odprtju razstave proslavil 70. rojstni dan, hkrati pa 55 let, odkar je prvič v roke resno vzel očetov fotoaparat.

Po pozdravnem nagovoru gostiteljice iz Kultproturja Katje Bajc in domače županje Urške Mauko Tuš je Borko izrazil zadovoljstvo, da je za člani fotokluba še eno uspešno leto, saj so se trikrat predstavili v domačem kulturnem hramu, vsaj še desetkrat pa po drugih krajih Slovenije ter v Srbiji, Severni Makedoniji in tudi zunaj evropskih meja. Borko je upokojeni doktor veterinarske medicine, založnik, fotograf in prejemnik več kot 380 nagrad in priznanj. In kot je moža pohvalila Štefi P. Borko, je Ivo letos pripravil samostojne razstave še v Trstu, Mariboru in srbskem Aleksincu, tokratna razstava pa je njegova že 46.

V reviji Bravo

Fotografija pri Ivu nikoli ni bila le hobi ali zbiranje priznanj, je način razmišljanja, opazovanja in odnosa do sveta. »Portretna fotografija je eno temeljnih področij zgodnjega fotografskega medija. Že kmalu po izumu je postala dostopnejša in tehnološko učinkovitejša alternativa tradicionalnemu slikarskemu portretu. Tudi jaz bi lahko rekel, da sem začel s portretom,« je povedal avtor. »Prvi večji uspeh mi je namreč prinesla fotografija sošolke, nagrajena na mladinskem natečaju, takrat mednarodno razširjene in med mladimi izjemno popularne revije Bravo, in to je bil trenutek, ko sem se dokončno zapisal fotografiji. Čeprav so se moji motivi čez leta spreminjali, sta človek in portret ostala moja osrednja tema mojega ustvarjanja. Zaradi tega je bila odločitev, da ob jubileju predstavim razstavo, posvečeno izključno portretni fotografiji, logična in utemeljena. Izbral sem predvsem studijsko zasnovane portrete ljudi iz najbližje okolice, saj sem le tako lahko ustvaril koherentno, pregledno in intimno razstavo.«

Posebno mesto na razstavi zavzema portret Borkove žene Štefi z muckom Sojenica, njegovo največkrat nagrajeno, najprepoznavnejše in z letnico 2011 tudi najstarejše delo na tej razstavi, ki je postalo nekako referenčna točka avtorjevega portretnega opusa. »Pri mnogo portretih se pojavi predmet, značilen za portretiranca, ki razširi pripoved in ustvari globlji, pogosto simbolni poudarek, kot na primer pri portretu mesarja z izrezanim srcem v roki, ki preseže golo upodobitev in postane brezčasni simbol. Razstavo dopolnjuje tudi nekaj novejših avtoportretov, nastalih po letu 2022, ko me je resna bolezen spodbudila k razmisleku o minljivosti in hkrati k še intenzivnejšemu ustvarjanju. Med njimi posebej izstopa triptih 6. december 2022, dan, ko sem namesto rojstnodnevne torte dobil za mnoge usodno diagnozo. Morda sem prav s fotografijo premagal najtežje obdobje,« je o sebi in razstavi dodal Ivo Borko.

Izbral je predvsem studijsko zasnovane portrete ljudi iz najbližje okolice. FOTO: Oste Bakal

Razstava je bila dobro obiskana. FOTO: Oste Bakal