Slikovito Turje varuje sv. Štefan

Za kraj sem prvič slišal v povezavi s celjskim gimnazijskim profesorjem Jankom Orožnom, zgodovinarjem in avtorjem številnih knjig, publikacij ter člankov. Njegov blagi značaj najbolje ilustrira vzdevek, ki ga je imel med gimnazijci, Atek. A o znamenitih Turjancih nekoliko pozneje. Kraja ni težko najti – njega dni se je imenoval Sv. Štefan –, čeprav je skrit pred pogledi z glavne ceste, ki vodi iz Rimskih Toplic v Hrastnik. V veduti Turja prevladuje cerkev sv. Štefana. Franc Ornik, župnik v Dolu pri Hrastniku, je s ponosom pokazal na cerkveno zgradbo, ki so jo lepo obnovili, predvsem pa utrdili njene temelje in zaustavili škodljivo napredovanje vlage, nadloge večine starejših stavb, ne le sakralnih.

Verjetno so jo zgradili konec 17. stoletja, čeprav je na tem kraju omenjena cerkev že leta 1545 kot podružnica laške župnije, menda romanskega izvora. Strokovnjaki omenjajo, da je zelo verjetno, da je tu sredi 16. stoletja stala gotska cerkev, od katere je zdajšnja ohranila tloris in gotski zaključek na vzhodni strani.

Ob glavnem vhodu na levi strani je vzidan rimski kamen. Navadno so poganske kamne vgrajevali v krščanske cerkve, da bi se znebili poganskih urokov. Glavni oltar je posvečen sv. Štefanu, na njegov god blagoslovijo vodo, sol in konje. Stranska oltarja sta posvečena sv. Valentinu in sveti družini. Ob severni steni cerkvene ladje pa stoji oltar v čast Svetim trem kraljem.

V notranjosti je tudi oljna slika sv. Štefana, ki je bila sprva na glavnem oltarju, na pevskem koru pa sta na zadnjo steno naslonjena zlata oltarčka sv. Barbare in Jožefa. Naslikana sta na lesene table iz leta 1655. Vzdušje v tej cerkvi je res nekaj posebnega. Stene so namreč bele, in ker niso poslikane, vse, kar je v njihovem ospredju, še bolj izstopa in zaživi.

Posebnost cerkve sv. Štefana v Turju je Mati ljubezniva, kip Marije z detetom, ki stoji na levi strani prezbiterija. Jezus je v Marijinem naročju povit tako, kot so domačinke povijale svoje otroke. Izdelal ga je kipar Rudi Dolžan iz Žirovnice, cerkvi pa ga je podarila prof. dr. Martina Orožen, dolgoletna redna profesorica in vodja katedre za zgodovino slovenskega jezika in dialektologijo na oddelku za slovanske jezike in književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila je lektorica za slovenski jezik v Krakovu, dve leti pa je vodila tudi lektorat slovenskega jezika na Dunaju in v Gradcu. Iz Orožnovega rodu v Turju izhaja tudi politik Marjan Orožen (1930), ki je bil med drugim poslanec in podpredsednik Skupščine SR Slovenije, republiški sekretar za notranje zadeve SR Slovenije, predsednik republiškega sveta sindikatov Slovenije in pred upokojitvijo predsednik Zveze sindikatov Jugoslavije.

V nekdanjem Svetem Štefanu se je leta 1937 rodil tudi akademski slikar Miro Zupančič, ki danes živi v New Yorku, a se večkrat vrača v domovino. V Sloveniji je prvič razstavljal leta 2000 v Galeriji Krka v Ljubljani, ves čas svojega bivanja v ZDA pa je krepak steber slovenstva.

Če nas pot zapelje še malo višje po cesti v Gore, bomo na vrhu ugledali cerkev sv. Jurija, do koder vodi več pešpoti. Od tam in od bližnjega planinskega doma se razprostira neverjeten razgled, tudi na most čez Savo v Radečah, tam pa so tudi lepe sprehajalne ture do Kopitnika in v bližnjo soseščino. Ob severnem delu cerkvene ladje je kapela sv. Križa, ki jo krasi oltarna kulisa iz 19. stoletja. Na lepo ohranjenih orglah, na katere se še vedno lahko igra, je naslikana sv. Cecilija. Župnik Franc Ornik v cerkvi rad mašuje opolnoči na silvestrovo, ko peščica zbranih slavi življenje v tihoti planinske spokojnosti in se navznoter veseli duhovne svetlobe.