Od leta 2005 do leta 2013 je bilo v Sloveniji posvojenih 385 otrok. Največ otrok iz tujih držav, v katerih je bila posvojitev izvedena, je bilo iz Ruske federacije, Ukrajine, Makedonije, Črne gore, Gane, z Madagaskarja, iz Gvineje Bissaua... Posvojitelj mora v Sloveniji izpolnjevati vse pogoje, ki dokazujejo njegovo primernost, in potrdila o tem posredovati v državo, iz katere je otrok. Le tako ga lahko z začasnim potnim listom pripelje prek meje. Toda država, iz katere prihaja, ima pogosto drugačne pogoje posvojitve. Najprej drži, da vse stane. Ponekod v tujini zahtevajo potrdila o finančni sposobnosti posvojiteljev, o zdravju, potrdilo psihiatra, načrt hiše oziroma stanovanja... Vse to je treba prevesti, overiti pri notarju, poslati. Skupni stroški za eno posvojitev so lahko do 20.000 evrov, če govorimo o Rusiji, saj je treba med postopkom večkrat tja. Torej je treba plačati letalske vozovnice, bivanje, tolmača, začasno rejniško družino za otroka, medtem ko tečejo vsi postopki.
Izkušnja iz Rusije
Kako naj par sploh začne iskati otroka v tujini? Največkrat poiščejo tiste, ki že imajo pozitivno izkušnjo. Pri njih dobijo informacije, kam v tujino naj se usmerijo, da sploh lahko izrazijo svojo željo po otroku. Predvsem so v pomoč centri za socialno delo. Tako je storila tudi zdaj 42-letna Kristina Modic z možem. Želela sta kar najmlajšega, odločila sta se za tujino, za Rusijo. Od januarja lani imata zdaj dveletnega Jurija.
Od odločitve za posvojitev do prihoda v skupni dom je minilo devet mesecev. »Včasih se rada pošalim, da je bila to čisto prava nosečnost. Obdobje čakanja in urejanja obsežne dokumentacije je bilo namreč lepo in vznemirljivo, ko sva bila polna pričakovanja in sva motivirano zbirala obsežno dokumentacijo in zdravniška potrdila ter urejala vse potrebno za prihod otroka,« se spominja. »Vedela sva, da bova posvojila v tujini, saj majhnih otrok za posvojitev v Sloveniji tako rekoč ni, želela pa sva čim mlajšega. Za Rusko federacijo sva se odločila, ker je bila pot posvajanja že utečena, postopki bolj ali manj znani, ob strani pa nama je poleg prevajalke, ki je bila pomembna vez z odvetnikom v Rusiji, stal tudi par, ki je nekaj mesecev pred nama posvojil otroka v Moskvi. Tako je bilo vse veliko lažje.«
Nepodpisani sporazum upočasnil posvojitve
V Rusiji so zahtevali več dokumentov kot pri nas, tako s socialnega, zdravstvenega kot materialnega področja, kar se zdi Modičevi prav, saj meni, da je nujno dobro preveriti, kam in h komu gre otrok v posvojitev. »Tja sva potovala trikrat in ob zadnjem obisku smo že postali družina in odšli domov. Od parov, ki gredo za nama, slišim, da so se v Rusiji posvojitve zelo upočasnile, nekateri celo pravijo, da so se ustavile.« Med interesenti za posvojitev se je namreč kot blisk razširila novica, da od 11. januarja 2014 Ruska federacija ne dovoljuje več posvojitev v države, s katerimi nima sklenjenega dvostranskega sporazuma.
Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS pravijo, da bo prišlo do sklenitve bilateralnega sporazuma, vendar ni mogoče napovedati, kdaj bo podpisan.
Tudi če pri nas vse postopke, uskladitev besedila, podpis in ratifikacijo izpeljejo v najkrajšem možnem času, ni mogoče predvideti, kdaj ga bo ratificirala druga stran. Z ruskega veleposlaništva še niso prejeli uradne informacije, da bi bile posvojitve ustavljene, po nekaterih informacijah pa se to dogaja le v določenih delih države.
»Bila bi velika škoda, da bi zaradi nepodpisanega sporazuma, za katerega se državi dogovarjata že precej časa, vse skupaj zastalo,« meni Modičeva in nadaljuje: »Po prihodu domov sem imela pet mesecev posvojiteljskega dopusta. Najlepše obdobje v mojem življenju... Po eni strani se sliši veliko, po drugi pa je to malo, saj je pri posvojenem otroku še toliko bolj pomemben skupni čas s starši, še posebno če je starejši od enega leta, saj morajo skupaj ustvariti občutek navezanosti in varnosti.« Posebno poudari priprave na posvojitev pri strokovnjakinji, psihologinji na CSD Nataši Banko, ki so bile obvezne. »Dale so nama neprecenljivo znanje, ki naju vsak dan vodi pri vzgoji. Bile so res velika dodana vrednost najinemu starševstvu.« Zdaj živijo v Grosupljem. »Družimo se še s tremi družinami, ki so posvojile otroka v Rusiji, in z eno, ki je posvojila v Afriki. Krog se bo širil, saj se je opogumilo več najinih znancev in prijateljev, ki so v postopku posvojitve otroka v tujini. S sinčkom obiskujemo tudi ruske igralno-glasbene urice v Ljubljani, kjer se srečujemo s še tremi posvojenčki. Želiva namreč, da bo ponosen na svojo identiteto.«
V Afriki pomaga kuverta
Posvojitelji z izkušnjami iz afriških držav pravijo, da je med postopkom zelo dobrodošla kuverta, s katero vse hitreje steče, sicer se lahko zelo zavleče. Na spletni strani ganskega ministrstva za socialno varstvo beremo, da so uvedli moratorij na posvojitve v tujino, opozarjajo tudi na zlorabe v svoji državi, veliko posvojitev poteka mimo postopkov konvencije, veliko je trgovine z ljudmi in ugrabitev. Od 17 agencij za posvojitve v državi so ostale samo tri, vse druge so delovale nezakonito. Zavezali so se boju proti aidsu in revščini, da starši ne bi več prodajali otrok, tudi s programi za samohranilce.
Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so nam pojasnili, da Gana ni podpisnica haaške konvencije o meddržavnih posvojitvah, predviden ni niti bilateralni sporazum. To pomeni, da gredo slovenski posvojitelji tja brez kakršnega koli posredovanja države (v smislu osrednjega organa) in se o posvojitvah dogovarjajo neposredno s tamkajšnjimi organi. Posvojitev otroka iz Gane (ali katere koli druge države, s katero nimamo sklenjenega bilateralnega sporazuma) je veljavna tudi v Sloveniji, ko jo prizna naše sodišče.
Posvojila bosta kar tri
Po besedah nekih drugih zakoncev, ki trenutno čakata na tri otroke iz Ukrajine in so že zelo blizu srečnemu dogodku, pa gre vse, kot mora iti. Nobenih birokratskih preprek ni bilo niti nobenega namigovanja na podkupnino. Kot sta še dejala, sta prišla v sirotišnico, a nista imela moči brskati po knjigi s fotografijami gojencev, zato sta se dobila z bratom in sestrico, ki so jima ju predlagali, in sta jima takoj segla do srca.
Poleg njiju bosta posvojila še eno deklico, ki se je v sirotišnici navezala ravno na ta svoja vrstnika. Pri vsem skupaj človeka spremlja strah že zaradi tuje države, poti z letalom, neznanja jezika, »a Bog te vodi, ti da znake, te pripelje, kamor si zaslužiš,« pove gospa, ki ne želi biti imenovana. Navsezadnje postopek še ni končan, pa tudi sama si želi samo dajati in občutiti materinsko ljubezen.
Iz sveta slavnih
Maja Štamol Droljc ima deklici iz Gvineje Bissaua, Žani Luiso in Dilsi, Robert Kranjec ima Piko Felicio iz Afrike, Barbara Cerar ima dečka iz Gane, Pavle Vrabec ima sina Aleksandra in hčer Katarino iz Ukrajine, Smiljan Mori ima sina Samuela iz Moskve in hčer Simo iz epruvete.
Spominska knjiga za posvojence
Zgodi se tudi, da je posvojitev neuspešna. Takšnih je v Sloveniji veliko, pove Katarina Tomšič, tudi sama posvojena in s takšno izkušnjo. Prepričana je, da je težava tudi v pričakovanju posvojiteljev. Ustanovila je Humanitarni klub posvojencev AS, kjer pomagajo tistim, ki to želijo, poiskati biološke starše, ter tudi posvojiteljem, ki bi radi imeli kar najboljši odnos s svojim otrokom. Lani je izdala spominsko knjigo za posvojene otroke Naših prvih 1095 korakov, kmalu pa sledi še mobilna aplikacija, edinstvena na svetu. Zamisel za knjigo je dobila že v osnovni šoli, ko sama ni mogla odgovarjati na vprašanja o družini niti ji niso pomagali posvojitelji.
Med podpisnicami gre hitreje
Slovenija je od leta 2002 podpisnica haaške Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, ki varuje otroka in njegovo dobro, vzpostavlja sistem med državami pogodbenicami in preprečuje trgovino z ljudmi ter omogoča priznanje posvojitev v teh državah. S prvim aprilom bodo začeli konvencijo uporabljati tudi na Hrvaškem in v Srbiji, a po mnenju ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ni mogoče predvideti, da bo zato več posvojitev iz teh držav.
